Dobre prakse in pobude
Tanja Mihalič: »Dajem pobudo, da bi naši predmeti postali mediji za interakcijo, diseminacijo in kreacijo znanja iz vseh možnih virov.«
Pozdravljam iniciativo 'Naše vrednote', tudi za študente. Bilo bi odlično, če bi to zaživelo med njimi in nami. Ne le, da je znanje ena od vrednot EF, je tudi ena izmed TEFI (Tourism Educational Future Initiative) vrednot. >>>
Po TEFI standardu v okviru 'znanja' predpostavljamo kritično razmišljanje (ne kritiziranje), inovativnost, kreativnost in mreženje. Pri tem znanje (angl. knowledge) razumemo kot strokovnost (angl. expertise) in spretnosti (angl. skills), ki se razvijejo izkustveno (praksa) ali z izobraževanjem, in se nanaša na praktično in teoretično razumevanje, dejstva, informacije, zavedanje itd. Posebej pomembno je zavedanje, da znanje nastaja in se širi s pretokom informacij in v socialnih interakcijah ali mrežah (na SdU univerzi na Danskem, ki je z nami v TEFI mreži, dajejo temu celo največji poudarek).
Nadaljnje pisanje naj bo razumljeno kot iskanje možnosti za izboljšave uveljavljanja naših vrednot.
Pri vrednoti 'znanje' sem imela letos s študenti kar nekaj težav. Poudarek smo imeli na mreženju. Ugotovila sem, da študenti premalo vidijo mrežo (npr. razredno in druge) kot vir znanja in jo tudi premalo uporabljajo. Na primer, najlažje je za kako informacijo po elektronski pošti vprašati profesorja, četudi bi lahko uporabili sošolce ali Facebook. Ko sem nekatere naloge skušala izvesti preko razredne mreže, in to z namenom izkustveno ilustrirati pomen znanja kot vrednote, sem doživela precej neugodnih odzivov. Številni niso preverili (načrtne) objave na spletni strani, da se predavanja pričnejo eno uro kasneje, in prišli prezgodaj. Sošolci se torej niso obveščali, četudi so bili nekateri posebej spodbujeni preko elektronske pošte. Tudi vaja, 'Ali veste, kako je ime vašim sošolcem?', je dala slabe rezultate, tako na začetku kot na koncu semestra. En razred je na začetku semestra sicer ustanovil Facebook skupino, a je potem študenti niso uporabljali kot mreže, vsaj ne pretežno vsi ali ne v korist predmeta.
Da ne omenjam drugih mrež in medijev, ki bi jih za znanje morali bolje izkoristiti. Na primer, od 35 podiplomskih študentov TURIZMA je samo eden vedel, da je Slovenija ukinila STO (Slovensko turistično organizacijo) in da imamo sedaj SPIRIT. A tudi ta ni vedel, kaj kratica pomeni, četudi je to sedaj vrh promocije slovenskega turizma in četudi se je praktično delo pri predmetu (vsaj od daleč) navezovalo na to spremembo.
Zato dajem pobudo, da bi naši predmeti postali mediji za interakcijo, diseminacijo in kreacijo znanja iz vseh možnih virov. Bistvo predmeta ne smejo biti predavanja, čeprav je to pričakovanje večine študentov—ker jih to pač pušča v njihovi 'coni ugodja', iz katere se je težko premakniti. Študentom se je najlažje naučiti, kar dobijo v razredu, hkrati pa znova in znova zahtevati več prakse. Prav zanima me, koliko študentov samoiniciativno preveri podatke o podjetju, od koder prihaja najavljeni gost iz prakse? Koliko jih z njim diskutira, ko imajo to priložnost? Spodbujajmo bolj resne priprave študentov na predmete in več njihovega medsebojnega mreženja in sodelovanja.
