Otvoritev je potekala v umirjenem in reflektiranem vzdušju. Ob začetku dogodka je sledil uvodni nagovor, v katerem so bile predstavljene Frelihove umetniške in pedagoške reference ter pomen njegovega ustvarjalnega opusa za slovenski prostor. Gre za edinstveno razstavo, saj je avtor prejel številna domača in mednarodna priznanja, med njimi tudi dve nagradi za življenjsko delo ter nagrado Nagrada Riharda Jakopiča za leto 2024.

Idejna zasnova razstave temelji na raziskovanju telesa kot nosilca občutij, celostnega čutečega ogrodja in subjektivne izkušnje. Figure na slikah niso realistično upodobljene, temveč pogosto fragmentirane, deformirane ali reducirane skoraj do znaka. Kljub temu ohranjajo izrazito prisotnost ter kontinuiteto, kar je izvrsten kazalnik avtorske enovitosti avtorja, ki je razstavljena dela ustvarjal v razponu dveh desetletij in več. Frelihovo slikarstvo zaznamujejo močna risarska struktura, plastenje podob in izrazit kontrast med temnimi ter svetlimi površinami.

Frelih v svojih delih povezuje slikarstvo, grafiko ter druge pristope. Sam je ob odprtju poudaril, da med njegovim grafičnim in slikarskim delom skoraj ni bistvene razlike, saj obe področji povezuje risba kot osnovni nosilec kompozicije in izraza.

Posebej zanimiva so tudi filozofska izhodišča razstave, ki jih je avtor poudaril kot fundament inspiracije za samimi deli. Kot pomemben vir navdiha je izpostavil francoskega filozofa Maurice Merleau-Ponty in njegovo razumevanje telesa kot informiranega mesa. Po tej filozofiji človek sveta ne zaznava zgolj racionalno, ampak skozi celotno telesno izkušnjo. Telo tako ni samo predmet v prostoru, temveč način človekove prisotnosti in doživljanja sveta. Samo informirano meso se v jeziku moderne znanosti razume kot mišični spomin, ki v retrospektivi zapečati človekovo doživljanje posameznega pojava. Subjektivno, edinstveno, prostorsko, čeprav zaobjeto v eno samo človeško teloFrelihova dela tako sovpadajo tudi z eno ključnih misli Merleau-Pontyjeve fenomenologije, da človek telesa nima, temveč telo je.

Frelihova dela prav skozi takšno razumevanje telesa delujejo kot vizualni zapisi notranjih občutij, telesnih napetosti in psiholoških sledi človekove prisotnosti v svetu. Figure niso predstavljene kot anatomske podobe, temveč kot nosilke izkušnje, spomina in zaznave, kar sovpada z eno ključnih misli Merleau Pontyjeve fenomenologije, da človek telesa nima, temveč telo je. Telo samo je izkušnja in ima zato svojo prostorskost.

Kot drugi pomembni vpliv je omenil avstrijsko slikarko Marijo Lassnig, znano po raziskovanju telesne zaznave in notranjega občutka telesa. Njena ideja, da človeka ne zaznavamo samo z očmi, ampak skozi celotno fizično prisotnost, je močno vplivala tudi na Frelihovo razumevanje figure in prostora. Zanimivo je tudi to, da so njene figure plešaste, kot so tudi v primeru Freliha, kar seveda kaže na celostno razumevanje telesa tudi v kontekstu odsotnosti čutnega, torej las kot nečutnega aspekta telesa.

Dogodek se je zaključil v sproščenem pogovoru med obiskovalci, študenti in avtorjem. Razstava v prostoru telesa tako ponuja vizualno izkušnjo, hkrati odpira tudi vprašanja o človekovi telesnosti, zaznavi in notranjem doživljanju sveta.

Avtor članka: Marko Čadež Mačkić