Avtor:

• Igor Ivašković, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta

Ključne besede:

medvojna Jugoslavija | avtoritarno državotvorje | slovensko narodno vprašanje | federalizem | strategije

Kakšen je namen raziskave in kakšno raziskovalno vprašanje ste si zastavili?

Namen raziskave je analizirati slovenske politične odzive na kraljevo diktaturo kralja Aleksandra Karađorđevića v letih 1929–1934 ter pojasniti, kako so se različni slovenski politični tabori prilagajali centralističnemu in avtoritarnemu projektu jugoslovanske države.

Raziskava posebej obravnava tri politične strategije: avtonomistično strategijo Slovenske ljudske stranke, liberalno podporo jugoslovanskemu unitarizmu ter komunistično zagovarjanje nacionalne samoodločbe in federalne preureditve države. Osrednje raziskovalno vprašanje je: kako so se slovenski politični akterji odzvali na kraljevo diktaturo in zakaj slovenski primer razkriva širše omejitve avtoritarnega državotvorja v medvojni Jugoslaviji?

Dodatno raziskava odgovarja tudi na vprašanje, zakaj je bila Jugoslavija za slovenske politične akterje hkrati problematična kot centralistična država pod prevlado Beograda in nujna kot geopolitični okvir za zaščito Slovencev pred italijanskim, avstrijskim in madžarskim revizionizmom.

Katere so ključne ugotovitve vaše raziskave?

Raziskava ugotavlja, da kraljeva diktatura kralja Aleksandra ni odpravila nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji, temveč ga je preoblikovala in zaostrila. Režim je politično krizo razumel predvsem kot posledico strankarskih sporov, regionalizma in pomanjkanja državne enotnosti, zato je poskušal s centralizacijo, prepovedjo političnega pluralizma in ideologijo integralnega jugoslovanstva ustvariti enotno politično skupnost. Vendar pri tem vladajoči režim ni razumel, da je bilo nacionalno vprašanje strukturni problem legitimnosti jugoslovanske države.

Druga ključna ugotovitev je, da slovenski politični akterji niso enotno zavračali Jugoslavije. Nasprotno, veliko jih je Jugoslavijo razumelo kot nujen geopolitični okvir za zaščito Slovencev pred italijanskim, avstrijskim in madžarskim revizionizmom. Toda hkrati so mnogi zavračali njeno centralistično in unitaristično obliko, ker ta ni priznavala slovenske narodne individualnosti. Raziskava pokaže tri različne slovenske strategije. Slovenska ljudska stranka je od začetne taktične prilagoditve prešla k avtonomističnemu programu Ljubljanskih punktacij. Liberalci so branili jugoslovanski unitarizem, ker so v močni centralizirani državi videli pogoj slovenskega preživetja, vendar jim ni uspelo ustvariti širše legitimnosti. Komunisti pa so nacionalno vprašanje povezali z razredno politiko, samoodločbo narodov in federalno preureditvijo Jugoslavije. 

Skupna ugotovitev raziskave je, da je kraljeva diktatura lahko začasno omejila politično delovanje, ni pa mogla ustvariti trajne legitimnosti. Slovenski primer kaže, da kriza kraljeve Jugoslavije ni bila omejena zgolj na hrvaško vprašanje ali separatistična gibanja, temveč je razkrivala širšo krizo centralističnega državotvorja v večnacionalni balkanski državi.

Kaj vas je v procesu raziskovanja presenetilo?

Presenetilo me je, da so zelo različni politični tabori (katoliški, liberalni in komunistični) izhajali iz podobnega osnovnega problema, vendar so nanj odgovorili na povsem različne načine. ciljnim javnostim vaše ugotovitve koristijo in kako jih lahko uporabijo?

Katerim ciljnim javnostim vaše ugotovitve koristijo in kako jih lahko uporabijo?

Ugotovitve raziskave koristijo več ciljnim javnostim. Najprej so pomembne za raziskovalce zgodovine in politologije. Koristne so tudi za oblikovalce javnih politik in politične odločevalce, zlasti v večnacionalnih, večkulturnih ali regionalno raznolikih političnih skupnostih.

Ugotovitve kažejo, da stabilnost države ali organizacije ni odvisna samo od formalne enotnosti, temveč tudi od sposobnosti vključevanja različnih identitet, interesov in občutkov pripadnosti.

 Posebej pomembne so ugotovitve za strateške managerje in vodstva organizacij. Čeprav raziskava obravnava zgodovinski primer države, ponuja širšo lekcijo za strateško upravljanje kompleksnih organizacij: centralizacija je lahko učinkovita le, če jo spremljata legitimnost in občutek vključenosti ključnih deležnikov.

Vodstva podjetij, javnih institucij, univerz, športnih organizacij ali mednarodnih organizacij lahko ugotovitve uporabijo pri razumevanju odpora do sprememb, upravljanju notranje raznolikosti, oblikovanju skupne identitete in usklajevanju centralnih strateških ciljev z avtonomijo posameznih enot. Raziskava tako opozarja, da uspešna strategija ne temelji zgolj na hierarhičnem odločanju, temveč na sposobnosti povezovanja različnih skupin v skupen okvir, ki ga te skupine dojemajo kot legitimen. 

Za strateške managerje je to uporabno predvsem pri združitvah, reorganizacijah, internacionalizaciji, upravljanju konfliktov med centrom in perifernimi enotami ter pri oblikovanju organizacijske kulture. Ključna praktična lekcija je, da enotnost ni trajna, če je dosežena samo z nadzorom; trajnostna postane šele takrat, ko različni akterji v skupnem okviru prepoznajo tudi lastne interese, identiteto in varnost.

Kako menite, da bodo izsledki vaše raziskave vplivali na trajnostni razvoj?

Izsledki raziskave bodo na trajnostni razvoj vplivali predvsem posredno, prek boljšega razumevanja politične legitimnosti, vključujočega upravljanja in stabilnosti kompleksnih skupnosti. Raziskava kaže, da formalna enotnost, centralizacija in hierarhični nadzor sami po sebi ne zagotavljajo dolgoročne stabilnosti, če različne skupine v skupnem političnem ali organizacijskem okviru ne prepoznajo tudi lastnih interesov, identitete in varnosti.

Cilji trajnostnega razvoja (SDGs), ki jih članek nagovarja:

• SDG 10 – zmanjšanje neenakosti
• SDG 16 – mir, pravičnost in močne institucije
• SDG 17 – partnerstva za doseganje ciljev

Prispevek je objavljen v:
Journal of Balkan & Near Eastern studies (Taylor & Francis)

Vsebina prispevka je prosto dostopna na povezavi:

Between Belgrade centralism and Balkan geopolitics : Slovene political strategies under King Alexander’s dictatorship, 1929–1934