Rezultati spremljanja diplomantov, ki so dodiplomski študij zaključili med letoma 1995 in 2004
Za ogled rezultatov kliknite na posamezno vprašanje.
- SPLOŠNI PODATKI
- Katerega spola ste?
- Koliko ste stari?
- Katerega leta ste se prvič vpisali na dodiplomski študij na EF?
- Način študija
- Program študija
- Leto diplomiranja
- Dokončana stopnja izobrazbe
- KORISTNOST IN OCENA ŠTUDIJA NA EF
- Kdo je vplival na vašo odločitev za študij na EF po končani srednji šoli?
- Kako ste bili zadovoljni s študijem na EF?
- Ali bi svojim otrokom oz. prijateljem svetovali študij na EF? Zakaj?
- Kaj je po vašem mnenju glavna odlika študijskega programa, ki ste ga dokončali?
- Kaj je po vašem mnenju glavna slabost študijskega programa, ki ste ga dokončali?
- Kakšni so vaši nasveti za izboljšanje študija na EF?
- SODELOVANJE Z EF PO DOKONČANEM ŠTUDIJU
- PODIPLOMSKI ŠTUDIJ NA EF
- Ali opravljate/ste končali podiplomski študij?
- Kje ste opravljali/opravljate podiplomski študij?
- Kdaj ste se odločili za podiplomski študij?
- Na kakšen način ste opravili/opravljate podiplomski študij?
- Na podlagi česa ste se odločili za podiplomski študij?
- ŠTUDIJ V TUJINI
- Ali ste študirali v tujini?
- V katerem študijskem obdobju ste študirali v tujini?
- Zakaj ste se odločili za študij v tujini?
- Kako je študij v tujini vplival na vašo kariero?
- Ali svetujete študentom naj gredo na izmenjavo/študij v tujino? Zakaj?
- PODATKI O VAŠIH DOSEDANJIH ZAPOSLITVAH
- Kako ste se preživljali v času študija?
- Katere so bile vaše vmesne aktivnosti v času od diplomiranja do prve zaposlitve?
- Kako hitro ste začeli iskati prvo zaposlitev?
- Kako težko je iskati oz. je bilo najti prvo zaposlitev? Zakaj?
- Ali ste že našli prvo zaposlitev?
- PRVA ZAPOSLITEV
- Koliko časa ste potrebovali, da ste našli prvo zaposlitev?
- Katerih načinov oz. aktivnosti ste se poslužili pri iskanju prve zaposlitve?
- Ali je bilo za vaše delo na prvem delovnem mestu potrebno dodatno usposabljanje (poleg pripravništva)? Če DA, katere vrste usposabljanja?
- Katera znanja in sposobnosti ste si morali v teku kariere pridobiti sami, na podlagi delovnih izkušenj ali z dodatnimi usposabljanji?
- Kakšni so vaši nasveti za boljšo pripravo na delo v praksi?
- Kolikšno pomembnost pripisujete spodaj naštetim sposobnostim na delovnem mestu in koliko teh sposobnosti ste si razvili s pomočjo EF?
- SEDANJA ZAPOSLITEV
- Ali ste trenutno zaposleni?
- Ali ste že zamenjali prvega delodajalca?
- Ko ste iskali novo zaposlitev, kje ste dobili največ informacij?
- Kakšna je vaša sedanja zaposlitev?
- Koliko časa ste že pri sedanjem delodajalcu?
- V kateri dejavnosti gospodarstva delate?
- V katerem sektorju ste zaposleni?
- Kdo je lastnik podjetja v katerem delate?
- Na katerem funkcijskem področju znotraj podjetja delate?
- Kakšno je vaše delovno mesto, položaj v sedanji službi?
- Ali ste zadovoljni s sedanjim delom?
- Ali se vam zdi vaša sedanja služba idealna oz. ustreza vašim pričakovanjem? Če DA, kaj vas navdušuje oz., če NE, kaj vas moti?
- V kolikšni meri so za vas pomembni motivacijski elementi zaradi katerih bi bili pripravljeni zamenjati službo?
- Če bi dali odpoved, kako težko bi bilo za vas poiskati drugo delo? Zakaj?
- Kako boste v bližnji prihodnosti razmišljali o naštetem?
- Koliko časa mislite, da bo vaš delodajalec še imel delo za vas?
- Kako ocenjujete vašo kariero? Zakaj?
- Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri oz. nad čim ste najbolj razočarani?
- Kakšna se vam zdi zahtevnost in vsebina dela, ki ga opravljate?
- Ali ste s sedanjo plačo zadovoljni?
- Ali nam lahko zaupate višino vaše povprečne mesečne bruto plače v letu 2004?
- ZAPOSLITVE V TUJINI
- Ali ste že delali v tujini? Če DA, odgovorite še: v kateri državi? Koliko časa ste do sedaj skupaj delali v tujini?
- V kateri državi ste trenutno zaposleni?
- Kdo je lastnik podjetja, v katerem delate v tujini?
- Kako ste dobili službo v tujini?
- Ali ste se soočili s kakšnimi problemi pri iskanju zaposlitve v tujini?
A. SPLOŠNI PODATKI
Na vprašanje o vrsti spola je odgovorilo 1257 ljudi. Med temi je bilo 886 žensk, kar predstavlja kar 70 odstotkov vseh anketiranih. Delež moških je le 30 odstoten, kar pomeni 371 vprašanih.
Največji delež (48%) anketirancev, ki so odgovarjali na vprašanja, je iz drugega starostnega razreda (25-30 let). Po velikosti sledi tretji starostni razred med 31 in 35 leti s 36 odstotki. Le 6 odstotkov predstavlja prvi (do 25 let) in četrti (36 do 40 let) razred. Najmanj (4%) pa jih spada v zadnji, peti razred, kjer so odgovarjali tisti, ki so starejši od 40 let.
Med letoma 1987 in 1990 se jih je 164 oz. 15 odstotkov anketirancev prvič vpisalo na dodiplomski študij na Ekonomski fakulteto. Največ, kar 44 odstotkov (448 anketirancev), se jih je prvič vpisalo med leti 1991 in 1995. Tudi med leti 1996 in 2000 se jih je vpisalo kar 41 odstotkov (447 anketirancev). Po letu 2001 pa le 2 anketirana.
Kar 81 odstotkov (1014 anketirancev) se študiralo redno, le 19 odstotkov (241 anketirancev) pa izredno.
Izmed 1256 vprašanih, jih je kar 798 (64% anketirancev) odgovorilo, da so se vpisali na Ekonomijo, ostalih 458 (36% anketirancev) pa se jih je vpisalo na Visoko poslovno šolo (v nadaljevanju VPŠ).
Tisti, ki so se odločili za študij Ekonomije, so najpogosteje izbrali finančno smer (32% anketirancev), sledi smer za trženje, za kar se jih je odločilo kar 28 odstotkov, kar predstavlja 192 vprašanih. Na bančno-finančno smer se jih je vpisalo 12 odstotkov (84 anketirancev). Na management se jih je vpisalo 9 odstotkov (62 vprašanih). Manjše deleže predstavljajo računovodstvo in revizija (5% anketirancev), mednarodna menjava (4% anketirancev), poslovno-informacijska smer (3% anketirancev), ekonomski odnosi s tujino in komercialna smer (po 2% anketirancev), narodnogospodarska in analiza in planiranje (po 1% anketirancev).
Od tistih, ki so se vpisali na VPŠ, jih je skoraj četrtina izbrala smer mednarodnega poslovanja, kar 22% jih je izbralo smer podjetniških financ, 13% se jih je odločilo za bančništvo, po 12% jih je zbralo ali računovodstvo ali turizem. Desetina se jih je odločila za management, za zavarovalstvo 5% in le 2% vpisanih na VPŠ pa za poslovno-informacijsko smer.
Največ vprašanih (18% anketirancev) je diplomiralo v letu 2003. Z enakim deležem (13% anketirancev) so diplomirali v letih 2000 in 2002. V letu 2004 je diplomiralo 144 vprašanih, kar predstavlja 12 odstotni delež. Desetina vprašanih je diplomirala v letu 2001.
Večina vprašanih (53%) ima opravljeno univerzitetno diplomo, sledijo taki z opravljeno visokošolsko diplomo (35% anketirancev). Tisti, ki so že opravili magisterij, predstavljajo le 9 odstotkov, še manj je tistih z opravljeno specializacijo (3% anketirancev). Le 3 vprašani so odgovorili, da imajo opravljen doktorat.
B. KORISTNOST IN OCENA ŠTUDIJA NA EF
Anketiranci so največji pomen pri odločitvi za študij na EF dali vplivu informacij o možnostih zaposlitve. 73 odstotkov jih je menilo, da so le-te pomembno, precej oz. zelo vplivale na njihovo odločitev. 54% jih je podobno menilo za informacije o študiju na EF. Nasprotno jih je približno polovica menilo, da pedagogi in strokovni delavci na EF in pedagogi na srednji šoli sploh niso vplivali na odločitev za študij na EF.
Dodatno je 24 odstotkov anketirancev dopisalo še opcijo drugo. Vsi so navajali le dejavnike, ki so pomembno, precej in zelo vplivali. Med njimi je bil najpogosteje (52%) izražen lasten interes in želja po študiju na EF. Kot dejavnik, ki je vplival na odločitev za študij na EF, pa so omenjali še delodajalca, partnerja, srednjo ekonomsko šolo in druge.
Anketiranci so v povprečju zadovoljni s študijem na EF. Kar 60% jih je označilo, da so zadovoljni, 26% pa jih je niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih. Najmanj (2%) jih je nezadovoljnih s študijem na EF.
Dve tretjini anketirancev bi svojim otrokom oziroma prijateljem svetovalo študij na EF. Preostala tretjina jim tega ne bi svetovala.
Kot glavne dejavnike za svojo odločitev, da bi svetovali študij na EF, so anketiranci omenjali dobre možnosti zaposlitve (36% anketirancev, ki bi svetovali študij na EF), splošno razgledanost, ki jo nudi študij na EF (15%), dobre predavatelje na EF (10%), organizacijo in smeri študija, uporabnost in kvaliteto študija in tako dalje. 7 odstotkov bi jih študij priporočalo, če bi otroci oziroma prijatelji imeli lasten interes.
Tisti, ki študija ne bi svetovali, so kot dejavnike naštevali preveč ekonomistov na trgu dela (30% anketirancev, ki študija ne bi svetovali), preveč teoretičen študij (22%), slabe možnosti zaposlitve (21%), preveč neoseben študij, preveč študentov (14%), preveč ekonomistov na trgu dela, slaba predavanja in predavatelji in tako dalje. Nekateri (4%) bi jim svetovali samo študij tehničnih ved, enako (4%) pa samo magistrski študij na EF.
41 odstotkov anketirancev je kot glavno odliko študijskega programa, ki so ga dokončali, navedlo znanje, ki so ga tekom študija pridobili. 18% jih je navedlo uporabnost znanj v praksi, 15% pa dobre možnosti zaposlitve, ki so le posredno povezane s študijem. Navajali pa so tudi dobre predavatelje, splošno razgledanost, ugled EF-ja in diplome in podobno.
Kot glavno slabost študijskega programa, ki so ga anketiranci obiskovali, jih je kar 68 odstotkov navedlo, da je študij preveč teoretičen in premalo praktičen. Na drugem mestu je s 17 odstotki neosebnost med študenti in predavatelji zaradi prevelikega števila študentov. S 14% sledi še nekvaliteten študij. Navajali so še zastarelost programa in literature, slabi predavatelji, slaba možnost zaposlitve, necenjenost študija, premalo tujih jezikov in drugo.
Med nasveti za izboljšanje študija na EF je kar 59 odstotkov anketirancev odgovorilo z povečanjem praktičnosti, podaljšanjem strokovne prakse. Pomembno se jim je zdelo tudi sodelovanje s podjetji, predavatelji iz prakse, sodelovanje s tujino s 24 odstotki. 18 odstotkov jih je navedlo tudi zmanjšanje število študentov, 16 odstotkov pa spremembo predmetnika in študijskih smeri. Predlagali so tudi spremembe v predavateljskih vrstah, učenje več tujih jezikov in drugo.
C. SODELOVANJE Z EF PO DOKONČANEM ŠTUDIJU
Po diplomi sodeluje z EF še tretjina anketirancev, dve tretjini pa ne.
Med tistimi, ki še sodelujejo z EF jih je 44 odstotkov tistih, ki sodelujejo kot člani Alumni kluba, 39 odstotkov jih sodeluje na CISEF seminarjih. Drugo jih je označilo 39 odstotkov, med njimi pa jih je 72 odstotkov navedlo podiplomski študij. Nekateri so navedli nadaljevanje študija na univerzitetnem programu, sodelovanje s podjetjem kjer delajo, knjižnico in ostalo.
Med tistimi, ki trenutno ne sodelujejo z EF, bi jih 33 odstotkov obiskovalo seminarje, predavanje, delavnice. 21 odstotkov jih razmišlja o nadaljevanju na podiplomskem študiju, 11 odstotkov bi jih predavalo redno ali kot gost iz podjetja. 14 odstotkov pa jih sodelovanje nikakor ne zanima. Želijo pa si tudi boljše obveščanje o dogodkih na EF.
D. PODIPLOMSKI ŠTUDIJ NA EF
Specializacija
O opravljanju specializacije so odgovarjali le tisti, ki so se šolali na VPŠ. Kar 35 odstotkov jih o tem niti ni razmišljalo, medtem ko jih je 32 odstotkov odgovorilo, da je ne namerava opravljati niti v prihodnosti. Nekateri (16% odgovorov) so rekli, da nameravajo to storiti v prihodnosti. Le 17 odstotkov jih je odgovorilo, da so specializacijo že opravili.
Do leta 2000 je specializacijo vpisalo 17% tistih, ki so obiskovali VPŠ, med leti od 2001 do 2005 je bil ta delež največji in sicer 52 odstotni. Nekateri so v letih med 2006 in 2010 že vpisali specializacijo, nekateri pa so rekli, da bodo to šele storili; vsi ti so skupaj predstavljali 30 odstotkov. Po letu 2011 pa naj bi specializacijo vpisala le še slaba 2 odstotka tistih, ki so hodili na VPŠ.
Magisterij
Kar 40 odstotkov tistih, ki so hodili na EF, je magisterij že opravilo, 27 odstotkov pa je trdilo da bodo to storili v prihodnosti. Več je bilo tistih, ki o opravljanju magisterija sploh še niso razmišljali (17 odstotkov), kot pa tistih, ki so menili, da ga tudi v prihodnosti ne bodo opravili (16 odstotkov).
Do leta 2000 jih je magisterij vpisalo okoli 20 odstotkov takih, ki so hodili na EF. Večina je magisterij vpisala v letih med 2002 in 2005, ti so predstavljali 54 odstotkov. V letih med 2006 in 2010 je to število skoraj razpolovljeno, takrat jih bo magisterij vpisalo okoli 26 odstotkov.
Doktorat
Doktorat je do sedaj opravilo zelo malo vprašanih, ti so predstavljali le 2%. Tisti, ki so rekli, da ga bodo najverjetneje opravili v prihodnosti, jih je bila slaba desetina (8 odstotkov). Veliko je bilo takih (39 odstotkov), ki so rekli, da ga ne nameravajo niti v prihodnosti. Kar polovica (51 odstotkov) jih je reklo, da o opravljanju doktorata sploh še niso razmišljali, kar pomeni, da to ne izključuje možnosti, da bi ga lahko opravljali v prihodnosti.
Večina (62 odstotkov) je doktorat vpisala ali pa ga namerava vpisati v razdobju od 2006 in 2010. Polovico manj (27 odstotkov) jih je doktorat že vpisalo v letih med 2001 in 2005. Do leta 2000 jih je doktorat vpisalo le 8 odstotkov. Po letu 2011 pa jih namerava doktorat vpisati le še 4 odstotke.
Če anketiranec podiplomskega študija ne opravlja oz. ni opravil, je anketo nadaljeval z vprašanjem 20.
Največ, kar 72 odstotkov vprašanih je podiplomski študij opravljalo na naši fakulteti (EF). Le 22 odstotkov jih je odgovorilo, da so ga opravljali na drugi instituciji v Sloveniji. Zgolj 6 odstotkov pa jih je podiplomski študij opravilo ali zaključilo v tujini.
Tisti, ki so opravljali podiplomski študij na naši fakulteti (EF), so se odločali za naslednje smeri: četrtina se jih je odločila za poslovodenje, 23 odstotkov za ekonomijo, 19 odstotkov za management, desetina za podjetništvo. Ostale smeri predstavljajo po manj kot 10 odstotkov. Pod »drugo« spadajo nepopolni podatki oz. tisti, ki so napačni.
22 odstotkov tistih, ki se je odločilo za opravljanje podiplomskega študija na drugih institucijah, se je največ odločalo za Fakulteto za družbene vede (22 odstotkov), Ekonomsko-poslovno šolo (22 odstotkov), Management (15 odstotkov), Pravno fakulteto (10 odstotkov), Fakulteto za državne in evropske študije (9 odstotkov). Vpisi na Slovenski inštitut za revizijo, Fakulteto za računalništvo in informatiko ter Upravno fakulteto predstavljajo po 5 odstotkov ali manj. Poleg omenjenih fakultet so se vpisovali še na Gea College, IEDC Bled, Fakulteto za pomorstvo in promet ter druge.
Takih, ki so podiplomski študij opravljali v tujini, je zelo malo. Večinama so bili razpršeni po različnih fakultetah in so se pojavljale le po enkrat, ti so kot skupek predstavljeni z imenom »drugo« in predstavljajo kar 66 odstotkov. Take fakultete so bile v Franciji, Belgiji, ZDA in drugje. 10 odstotkov jih je hodilo na Universita Luigi Bocconi, desetina na City University, 7 odstotkov na Central European University in enak delež še na London school of Economics.
40 odstotkov se jih je za podiplomski študij odločilo takoj po končani diplomi. Večina s 60 odstotki se je za to odločila šele po nekaj letih delovne dobe.
Največ se jih je odločilo po 2 letih delovne dobe (29 odstotkov), z 28 odstotki sledijo tisti, ki so se že po prvem letu službe odločili za opravljanje podiplomskega študija. Po treh letih delovne dobe odstotek takih, ki so se kasneje odločali za opravljanje podiplomskega študija, precej pade. Po treh letih je bilo le še 14 odstotkov takih, po štiri letih le še 7 odstotkov, po petih letih 6 odstotkov. Pri tistih, ki so se za opravljanje podiplomskega študija odločili kasneje, tiči vzrok v želji po višji izobrazbi ali zaradi potreb v službi ali zgolj zaradi opažanja, da pridobljena VII. stopnja izobrazbe ne pomeni več veliko (ker je velika konkurenca med ekonomisti z enako stopnjo izobrazbe).
Velika večina (89 odstotkov) je podiplomski študij opravljala ob delu oz. izredno. Predvidevamo, da zato, ker se je šele kasneje pojavila potreba po višji stopnji izobrazbe (želje šefa/nadrejenega) ali pa ker je služba, v kateri so bili zaposleni, financirala oz. sofinancirala podiplomski študij. Le 11 odstotkov je opravljalo podiplomski študij kot redni študent/ka.
Razlogi, ki so botrovali k temu, da so se študentje odločili za podiplomski študij, so bili: želja po pridobitvi novih znanj (41 odstotkov), da bi se sploh lahko zaposli ali pa da bi v trenutni službi lahko napredovali (14 odstotkov), s tem so preprosto nadaljevali študij na isti fakulteti (13 odstotkov), nekateri so se odločili zaradi kakovosti in ugleda naše fakultete (8 odstotkov). Nekateri so se odločali zaradi priporočil prijateljev, znancev. Drugi so menili da jim bo bolonjski način študija omogočil boljši način študija, tretjim pa je podjetje financiralo ali sofinanciralo podiplomski študij. Pod »drugo« so navajali, da so se za to odločili na podlagi zanimivega predmetnika, zaradi večje konkurenčnosti na trgu dela, zgolj kot izziv,...
E. ŠTUDIJ V TUJINI
Kar 94 odstotkov anketirancev, kar predstavlja večino, ni študiralo v tujini. Iz tega sledi, da je le 6 odstotkov oz. 72 vprašanih reklo, da so študirali tudi v tujini.
Če anketiranec ni študiral v tujini, je nadaljeval z vprašanjem 25.
Dobra polovica (51 odstotkov) tistih, ki so študirali v tujini, so bili tam na dodiplomskem študiju. 45 odstotkov jih je tam opravljalo podiplomski študij (magisterij ali specializacijo). Le 4 odstotkov pa jih je reklo, da so v tujini opravili doktorat.
Anketiranci so vrednotili naslednje trditve glede na to, kako pomembna se jim je zdela pri odločitvi za študij v tujini. O pridobitvi novega znanja so kar s 67 odstotnim deležem trdili, da je to zelo pomembno. Nihče ni odgovoril, da jim ta dejavnik ni pomemben.
S študijem v tujini se naučiš ali izboljšaš znanje tujega jezika. 40 odstotkov vprašanih je menilo, da je to dejstvo zelo pomembno, 25 odstotkov so to ocenili kot precej pomembno, z besedico pomembno se je opredelilo 18 odstotkov. Zanimivo je, da se 10 odstotkom to ne zdi pomembno in 7 odstotkom celo nepomembno
Kot kažejo rezultati, pripisujemo študentje precejšno pomembnost sklepanju novih prijateljstev. Le (skupno; sploh ni pomembno in ni pomembno) 9 odstotkov jih je menilo, da sklepanje novih prijateljstev ni pomembno.
Prav tako študentom veliko pomeni, da lahko s študijem v tujini spoznajo različne kulture. Skupen odstotek tistih, ki temu ne pripisujejo pomembnosti, je majhen in znaša 9 odstotkov.
Nekateri so navajali in ocenjevali še druge razloge za študij v tujini, takih odgovorov je bilo 25. Največkrat so omenili, da s tem pridobiš večje možnosti zaposlitve ali celo napredovanja, kar se jim je zdelo zelo pomembno. Navajali so, da s tem postaneš bolj samostojen in pridobiš veliko izkušenj, tudi temu dejavniku so pripisovali precejšno pomembnost. Pomembnost so pripisovali tudi boljši ravni študija v tujini.
Zanimalo nas je, ali je študij tistih, ki so študirali v tujini, vplival na njihovo kariero. Sledeče dejavnike so ocenili glede na pomembnost pri oblikovanju kariere.
Mnogo jih je reklo, da so si s tem zagotovili večje možnosti zaposlitve. Le desetini se je zdelo to nepomembno.
Zelo podobno, kot prejšnji dejavnik, so ocenili pridobitev novih znanj. Večinoma so menili, da so si s študijem v tujini pridobili veliko novih znanj, ki so jim v pomoč tudi pri karieri.
Pridobivanje poznanstev in vez se jim zdi pomembno, vendar je skoraj petina menila, da to ni pomembno.
Še bolj razškropljena so bila mnenja o pridobitvi dela v tujini. Zanimivo je, da je kar 31 odstotkov reklo, da to ni pomembno.
Najbolj pomembno se jim je zdelo dejstvo, da s študijem v tujini veliko pridobiš na osebnostni rasti, samostojnosti in da s tem zagotovo veliko prispevaš k svoji karieri.
Samo 8 odstotkov je menilo, da s študijem v tujini ne pridobiš nič posebnega. Iz tega sklepamo, da s študijem v tujini zagotovo pridobimo nekaj stvari, ki jih sicer ne bi.
Pod opcijo drugo so se opredelili samo trije, zaradi česar podatek ni reprezentativen. Zanimivo je, da so navajali dejavnike, ki so praktično že zajeti v zgornjih dejavnikih.
Nihče od tistih, ki so študirali v tujini, ni odsvetoval, da naj študentje ne gredo na izmenjavo/študij v tujino. Skoraj vsi (99 odstotkov) jih je predlagalo, da naj študentje poskusijo s študijem v tujini. Le en odstotek je bilo takih, ki se glede nasveta niso opredelili.
Samo eden je bil tak, ki se glede nasveta o študiju študentov ni opredelil, ob tem pa tudi ni navedel razloga. Tisti, ki so študij priporočili, so menili, da so razlogi predvsem v pridobitvi novih izkušenj in/ali poznanstev (46 odstotni delež), nekateri so poudarili, da si s tem pridobiš nova znanja (30 odstotkov odgovorov). Desetina jih je menila, da imajo v tujini drugačen način podajanja snovi. Le 7 odstotkov jih je odgovorilo, da si s študijem v tujini izboljšaš znanje tujega jezika, in le s 3 odstotki so odgovorili, da si s tem izboljšaš konkurenčnost. Druge možnosti so opredelili le trije, zato njihovi odgovori niti niso reprezentativni.
F. PODATKI O VAŠIH DOSEDANJIH ZAPOSLITVAH
Največ (64% anketirancev) se je tekom študija preživljalo s pomočjo staršev. 62% jih je delalo preko študentskega servisa, 44% pa jih je prejemalo štipendijo. Nekateri so že imeli redno zaposlitev, med drugim pa so naštevali tudi pokojnino od staršev, honorarno delo, pomoč partnerja in podobno.
Med štipendisti jih je 47% prejemalo kadrovsko, 26% republiško in 24% Zoisovo štipendijo. Nekateri so imeli še druge štipendije.
Kar 49 odstotkov anketiranih se je takoj po diplomiranju zaposlilo. 29 odstotkov jih je začelo aktivno iskati zaposlitev, 21 odstotkov pa se jih je prijavilo na zavodu za zaposlovanje. Med drugim so naštevali tudi to, da so bili že zaposleni, saj so študirali ob delu, da so služili vojaški rok, obiskovali tečaje tujih jezikov, nekatere so imele otroke in tako dalje.
Večina s kar 69 odstotki jih je prvo zaposlitev začelo iskati že med študijem, 18 odstotkov takoj po diplomi, 2 odstotka anketirancev pa jih v času izpolnjevanje ankete še ni začelo z iskanjem prve zaposlitve.
V povprečju je bilo anketirancem lahko dobiti prvo zaposlitev. 30% jo je dobilo zelo lahko, 31% še kar lahko, medtem ko jih je 16% zelo težko in 15% anketirancev še kar težko dobilo prvo zaposlitev. Neodločeni so to opcijo označevali predvsem zaradi tega, ker so sami svojo zaposlitev dobili dokaj lahko, menijo pa, da za celotno populacijo ni tako.
Kot glavni razlog so tisti, ki so lahko dobili prvo zaposlitev, na prvem mestu navajali dejstvo, da so bili štipendisti podjetja, kjer so se zaposlili (23%). Druga najpogostejša navedba je bila to, da so v tem podjetju že delali preko študentskega servisa (15%). Sledijo ji še uporaba vez in poznanstev (10%), pošiljanje prošenj in vabila na razgovore (10%) in tako dalje. Zanimive so bile tudi navedbe, da je bilo v takratnem času to še lahko.
Tisti, ki so prvo zaposlitev dobili težko, so v 46% primerih navajali to, da so bili brez izkušenj. 23% jih je navajalo, da niso imeli nobenih vez in poznanstev, 22% pa jih je navajalo, da je bilo preveč iskalcev z izobrazbo ekonomista.
Slabih 97 odstotkov anketirancev je že našlo prvo zaposlitev, medtem ko jo dobri 3 odstotki še niso v času izpolnjevanja ankete.
Če anketiranec še ni našel prve zaposlitve, je z vprašalnikom zaključil.
G. PRVA ZAPOSLITEV
Zanimiv je podatek, da je kar 61 odstotkov anketirancev iskalo prvo zaposlitev največ en mesec. Največ pol leta je prvo zaposlitev iskalo le še 28 odstotkov vprašanih. Odstotek zatem strmo pade, saj je samo 8 odstotkov vprašanih prvo zaposlitev iskalo največ eno leto.
Zanimalo nas je, katerih načinov oz. aktivnosti so se reševalci vprašalnika posluževali pri iskanju prve zaposlitve. Zopet so ocenjevali posamezne dejavnike glede na pomembnost oz., če so kdaj katero izmed aktivnosti uporabili. Velika večina (72 odstotkov) je rekla, da kadrovske štipendije sploh ni imela, tisti, ki pa so jo imeli, pa se jim je zdela zelo pomembna.
O opravljanju študentskega dela si niso bili preveč enotni, saj 26 odstotkov ni delalo. 13 odstotkom se študentsko delo ni zdelo pomembno, medtem ko je 61 odstotkov takih, ki so pripisovali pomembnost (kot seštevek pomembno, precej pomembno in zelo pomembno).
Skoraj tretjina vprašanih je reklo, da strokovne prakse niso uporabili kot možnost, da bi si s tem našli zaposlitev. Polovica je pripisala pomembnost ali večjo pomembnost temu dejavniku.
Kar 60 odstotkov anketirancev je odgovorilo, da opravljanje projektnih del niso uporabili kot adut pri zaposlovanju. Četrtina pa je temu pripisala manjšo mero pomembnosti.
61 odstotkov jih je reklo, da pri iskanju prve zaposlitve niso šli na zavod za zaposlovanje, ostali, ki so se opredelili glede pomembnosti tega dejavnika, so v podobni meri pripisali pomembnost ali nepomembnost.
Kar 86 odstotkov vprašanih je reklo, da pri iskanju zaposlitve niso iskali pomoči Centra za svetovanje in razvoj študentov ali pri pedagoških delavcih. Tema dvema dejavnikoma tudi niso pripisovali pomembnosti.
Večina (49 odstotkov) je bila sama aktivna pri iskanju službe in so takemu načinu pripisovali tudi večjo pomembnost. Predvidevamo, da so tisti, ki na tak način niso iskali, dobili službo preko vez ali pa so bili že prej tam zaposleni kot študentje.
To potrdi tudi naslednji dejavnik, da naj bi si službo poiskali s pomočjo drugih. Večina je temu pripisala pomembnost. 35 odstotkov pa je takih, ki tega načina sploh niso uporabili.
55 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da so se morali pri prvi zaposlitvi še dodatno usposabljati, ostalim se ni bilo treba.
Tisti, ki so se morali usposabljati, so ocenili še sledeče dejavnike. Večinoma so samostojni študij ocenili kot pomemben, le 19 odstotkov ga je ocenilo kot nepomembnega.
Kot zelo pomembno so ocenili (s 52 odstotnim deležem) prenos znanja od kolegov, skupno je kar 96 odstotkov temu dejavniku pripisalo eno vrsto pomembnosti.
Prakso so ocenili zelo podobno kot prenos znanja od kolegov. Le 9 odstotkov je bilo tistih, ki so jo skupno ocenili kot nepomembno, vsi ostali so ji prav tako pripisali eno od več pomembnosti.
Pri dodatnem šolanju si niso bili preveč enotni. Skupno 34 odstotkov tistih, ki so se morali dodatno usposabljati, je pripisalo eno od vrsto nepomembnosti. Največkrat (z 29 odstotnim deležem) so ocenili kot pomembno.
Zanimivo je, da so šolanje v tujini ocenjevali tudi tisti, ki se sploh niso šolali v tujini. Kar 46 odstotkov jih je to ocenilo kot sploh ne pomembno in 20 odstotkov kot nepomembno. Morda tu tiči tudi razlog, zakaj se jih je tako malo šolalo v tujini.
Kot drugo so navajali, da so pomembni seminarji (doma in/ali v tujini), strokovni izpiti, interno izobraževanje in tako dalje.
Anketiranci so si morali nekatera znanja in sposobnosti tekom kariere pridobiti tudi sami. Pridobivali so jih preko delovnih izkušenj ali z dodatnimi usposabljanji. Največ, 26 odstotkov, je morala pridobiti nova znanja s področja računalniških programov, s 17 odstotnim deležem sledijo tisti, ki so si morali pridobiti nova oz. obširnejša znanja tujih jezikov. Zanimivo je, da jih je več navedlo (13 odstotkov) dodatna znanja za delo s strankami, kot pa tisti, ki so se morali naučiti znanja s področja revizije in računovodstva (10 odstotkov), pravnega znanja ali zakonodaje (10 odstotkov) in tako dalje.
Kot »drugo« so navajali tudi projektno delo, delo v timu, znanja vodenja, logistike in tako naprej.
Nekateri so podali tudi nasvete za boljšo pripravo študentov na delo v praksi. Dobra polovica, 56 odstotkov odgovorov, jih je menila, da bi moral biti študij veliko bolj praktično usmerjen. 19 odstotkov jih je predlagalo, da naj študentje čim več delajo preko študentskega servisa, da si pridobijo čim več izkušenj in bodo s tem tudi lažje zaposljivi. Z 9 odstotnim deležem so trdili, da bi moral biti čas opravljanja prakse daljši.
Poleg drugih dejavnikov so kot »drugo« navajali še spremembo študijskega programa, saj so ga ocenili kot zastarelega. Drugi so menili, da bi morala fakulteta študentom pomagati poiskati ustrezno opravljanje prakse in da bi se morali študentje veliko resneje lotiti opravljanja strokovne prakse in drugo.
Odgovori na to vprašanje nam kažejo, katero sposobnost, ki jo anketiranci potrebujejo na trenutnem delovnem mestu, so pridobili na EF. Vsaka sposobnost je najprej predstavljena po pomembnosti na trenutnem delovnem mestu (rdeča lestvica) in nato še po stopnji pridobitvi na EF (zelena lestvica).
Večina anketirancev je menilo, da sposobnosti, ki jih rabijo na trenutnem delovnem mestu, niso dobro pridobljene tekom študija na EF. Še najbolj izstopajo sposobnost uporabe znanja v praksi, osnovne računalniške sposobnosti, prilagodljivost na nove situacije, reševanje problemov in odločanje. Anketiranci so v povprečju mnenja, da nima niti ene sposobnost, ki je pomembna na njihovem delovnem mestu, vsaj dobro stopnjo pridobljenosti na EF.
H. SEDANJA ZAPOSLITEV
Med anketiranci, ki so že dobili prvo zaposlitev, jih je slabih 98 odstotkov v času izpolnjevanja ankete zaposlenih, medtem ko sta bila dobra dva odstotka nezaposlena.
Če anketiranec v času izpolnjevanja vprašalnika ni bil zaposlen, je z izpolnjevanjem zaključil.
Več kot polovica (54 odstotkov) je bilo takih, ki prvega delodajalca še niso zamenjali, ostali (46 odstotkov) pa so to že storili.
Največ informacij ob iskanju nove zaposlitve so anketiranci dobili preko oglasov v časopisu (46%). Nato s 37% sledijo informacije preko prijateljev, sorodnikov, nato oglasi na internetu (33%). Pod drugo so naštevali še veze, poslovne stike, delo preko študentskega servisa, da ga je poiskal delodajalec, ustanovitev lastnega podjetja in drugo.
20 odstotkov anketirancev pa nove zaposlitve še ni iskalo.
Večina, 84 odstotkov vprašanih, je odgovorilo, da so trenutno zaposleni za nedoločen čas. Le desetina ima sklenjeno pogodbo za določen čas. Štirje odstotki vprašanih je samozaposlenih, le 1 odstotek jih navaja druge opcije. Mednje so naštevali, da imajo mandat, nekateri delajo preko študentskega servisa, so pripravniki ali delajo honorarno.
Tisti, ki so samozaposleni, so največkrat (33 odstotno) odgovorili, da so v tej službi že 4 leta ali več. Ostali so navajali manjše število let.
Kar 81 odstotkom zaposlenim za določen čas se pogodba izteče enkrat tekom leta 2006.
Pri sedanjem delodajalcu je 13 odstotkov anketirancev manj kot eno leto, 31 odstotkov med enim in tremi leti, 28 odstotkov med tremi in šestimi leti, 18 odstotkov med šestimi in desetimi leti, več kot deset let pri sedanjem delodajalcu pa je le 10 odstotkov anketirancev. V povprečju je to 4 leta in 8 mesecev.
Največ (18%) anketirancev je označilo dejavnost finančno posredništvo. S 14% sledi trgovina in popravila motornih vozil in s 13% javna uprava in socialno zavarovanje. Zelo malo (manj kot 2%) jih dela v oskrbi z elektriko in plinom, gostinstvu, kmetijstvu, lovu in gozdarstvu, rudarstvu in ribištvo. Kar 20% anketirancev je označilo, da je njihova dejavnost nerazvrščena.
Skoraj sedemdeset odstotkov (natančneje 69%) vprašanih je odgovorilo, da so zaposleni v zasebnem sektorju. V javnem sektorju je zaposlenih 28 odstotkov in le 3 odstotki kot samozaposleni.
Zanimalo nas je kdo je lastnik podjetja v katerem delajo anketiranci. Sedemdeset odstotni delež predstavlja slovensko lastništvo, le 16 odstotkov jih dela v podjetjih tujega lastništva. Skupno je 14 odstotkov takih podjetij, ki imajo mešano lastnino, prevladajo taki, ki imajo pretežno slovensko lastništvo.
27 odstotkov anketirancev je delalo na področju denarja in financ, 22 odstotkov jih je delalo na področju računovodstva in revizije in ravno toliko na področju komerciale. Pod drugo so anketiranci naštevali še kontroling, davke, razvoj, projekte, izobraževanje, analiza in tako dalje. Veliko anketirancev je označilo več opcij, kar pomeni, da so delali na različnih področjih. Najpogostejša kombinacija je bila denar in finance z računovodstvom in revizijo. Pogoste so še trženje in komerciala, denar in finance s trženjem oziroma komercialo ter management s trženjem oziroma komercialo.
Strokovni (so)delavec je bilo delovno mesto 29 odstotkov anketirancev, s 24 odstotki sledi delovno mesto vodje oddelka. 12 odstotkov jih je ocenilo, da je bil njihov položaj v službi vloga svetovalca, desetina se je opredelila kot izvajalci. Pogosto so omenjali tudi druga delovna mesta kot so učitelji/ica ali profesor/ica, vodja projektov, trgovski potnik, pomočnik in drugo.
Anketiranci so bili v povprečju zadovoljni s svojim dotedanjim delom. 56 odstotkov jih je označilo, da so zadovoljni, 19 odstotkov jih je zelo zadovoljnih in ravno toliko jih ni niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih. Zelo nezadovoljnih jih je le slaba 2 odstotka, nezadovoljnih pa je 5 odstotkov anketirancev.
Vprašali smo jih, ali se jim zdi sedanja služba idealna oz. ali ustreza njihovim pričakovanjem. Polovica jih je odgovorila z da, druga pa z ne.
Tisti, ki so odgovorili da, so rekli, da jih v službi navdušuje to, da je delo dinamično (41 odstotkov), 15 odstotkom se dopade dejstvo, da lahko sami opravljajo neko začrtano delo. Nekateri so bili mnenja, da sedaj delajo delo, ki so si ga želeli (14 odstotkov).
Nekaterim služba, ki jo trenutno opravljajo, ni všeč, zato je 27 odstotkov odgovorilo, da bi raje delalo drugje, 23 odstotkom se zdi delo premalo dinamično, 19 odstotkov jih je potožilo o slabih odnosih v službi ali zaredi prestresnega dela.
Kot najpomembnejši motivacijski element so anketiranci označevali bolj zanimivo in kreativno delo, slabe odnose med sodelavci in vodstvom, pridobitev novega znanja. Kot manj pomembne dejavnike so anketiranci označevali željo po spremembi bivališča, možnost mednarodne kariere, bonitete in možnost več prostega časa. Pod drugo so anketiranci navajali le pomembne motivacijske elemente. Med njimi so samostojnost, pogoji za delo in lokacija službe.
Skupno je 33 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi v primeru odpovedi težko ali zelo težko poiskali drugo delo. O morebitnem problemu se 32 odstotkov anketirancev ni moglo odločiti za varianto »težko ali lahko«. Skupno je bilo 34 odstotkov takih, ki so menili, da bi v primeru odpovedi lahko ali zelo lahko poiskali službo.
Odstotek tistih, ki so menili, da bi težko ali zelo težko poiskali novo službo, so navedli za to naslednje razloge: kar 31 odstotkov se boji prevelike konkurence oz. trenutne »poplave« ekonomistov na trgu dela. Nekateri (21 odstotkov) jih je menilo, da si do sedaj še niso nabrali dovolj izkušenj, drugi (16 odstotkov) jih je menilo, da je po tem kadru premalo povpraševanja
Tisti, ki so bili neodločeni o tem, kako težko bi si lahko poiskali novo zaposlitev, je v večini (28 odstotkov) odgovorila, da o tem sploh še niso razmišljali, nekateri so se zbali, da nova služba verjetno ne bi preferirala njihovim željam, drugi so prav tako navedli, da je povpraševanja po tem kadru zelo malo.
Tisti, ki so bili glede iskanja nove zaposlitve pozitivno naravnani, so kar 52 odstotno odgovorili, da se jim zdi, da imajo sedaj že dovolj izkušenj, da bi si lahko na novo poiskali službo. Nekateri so menili, da je v Sloveniji ljudi z znanjem računovodstva malo, tretji so se ozirali na pomoč vez in poznanstev.
Največjo verjetnost, kaj bodo v prihodnosti delali v smeri iskanje nove službe, so anketiranci pripisovali branju oglasov na internetu in v časopisu (45% precej verjetno in zelo verjetno skupaj), nato 24% za aktivno iskanje novega delodajalca, 23% jih je označilo precej verjetno in zelo verjetno o razmišljanju o odpovedi sedanje službe ter 19% jih je menilo, da bodo dobili ponudbo novega delodajalca.
Tretjina anketirancev meni, da bo delodajalec imel zaposlitev za njih do upokojitve. 29 odstotkov jih je ocenilo da od šest do deset let. Le 4 odstotkov anketirancev meni, da bo delodajalec imel delo za njih manj kot eno leto.
Zanimalo nas je, kako so ocenili uspešnost svoje kariere. Neverjetno je dejstvo, da jih je skupno kar 69 odstotkov odgovorilo, da se jim zdi njihova kariera uspešna ali celo zelo uspešna. 26 odstotkov se jih glede uspešnosti ali neuspešnosti ni znalo opredeliti. Le skupno 5 odstotkov jih je svojo kariero ocenilo kot neuspešno ali zelo neuspešno.
Največ takih, ki je s svojo kariero zadovoljnih, so na to odgovorili z argumentom, da so v svoji službi hitro napredovali (kar 40 odstotkov). Sledili so tisti (29 odstotkov), ki so menili, da so že dosegli svoje želje, cilje ali sanje.
Tisti, ki so glede ocenitve svoje kariere ostali neodločeni, so kot razlog največkrat (24 odstotkov) navedli, da v svoji karieri niso napredovali ali pa da je bilo to zelo počasno. Nekaj je bilo tudi takih, ki so menili, da nekatere svoje cilje so že dosegli, ne pa vseh.
Neuspešno so ocenili svojo kariero tisti, ki so rekli, da trenutno opravljajo delo, ki je namenjeno tistim z nižjo stopnjo izobrazbe. Takih je bilo 23 odstotkov. Drugi so razočarani nad svojo kariero, ker so mnenja, da trenutno delo in delovno mesto ne izpolnjuje njihovih pričakovanj.
Anketiranci so v 62 odstotkov primerov najbolj ponosni na svoje delo, dosežke v karieri in uspešno izvedene projekte. 26 odstotkov jih je navedlo, da so ponosni na svoje pridobljeno znanje, izobrazbo, izkušnje, 13 odstotkov pa jih je ponosnih na medsebojne odnose s sodelavci. Ponosni so še na zaupanje nadrejenih, družino, plačo. Treba je omeniti, da je 8 odstotkov tistih, ki so ponosni na dosedanje delo, nezadovoljnih s svojo kariero. Ob dobrem delu si želijo napredovanja.
21 odstotkov anketirancev je nezadovoljnih z delom, ki ga opravljajo, svojo kariero ali razvojem podjetja. Ravno toliko jih je razočaranih nad vodenjem v podjetju. 13 odstotkov jih je razočaranih glede odnosov v podjetju. Naštevali so še pomanjkanje nekaterih sposobnosti, ki si jih želijo pridobiti, razočarani so nad plačo, da njihovo delo in izobrazba nista cenjena in da nimajo dovolj prostega časa. Razočarani so tudi nad zakonodajo v Sloveniji, načinom napredovanja v podjetjih in drugim. Treba je omeniti, da je 8 odstotkov tistih, ki so ponosni na svoje dosedanje delo, nezadovoljnih s svojo kariero. Ob dobrem delu si želijo napredovanje.
Večina (40 odstotkov vprašanih) je menila, da zahtevnost in vsebina dela, ki ga opravljajo, ustreza pridobljeni izobrazbi. Trideset odstotkov jih je menilo, da delo deloma ustreza, 20 odstotkom pa popolnoma ustreza pridobljeni izobrazbi. Skupno le 9 odstotkom se je zdelo, da delo ne ali sploh ne ustreza pridobljeni izobrazbi.
Radovedni smo bili glede zadovoljstva o sedanji plači. Tako jih je kar 47 odstotkov odgovorilo, da so z njo zadovoljni. 27 odstotkov se o zadovoljstvu plače niso znali opredeliti. Nezadovoljnih s plačo je bilo 15 odstotkov. Za štiri odstotke je več takih, ki so s svojo plačo zelo zadovoljni, kot pa tistih, ki so z njo zelo nezadovoljni.
Največ anketirancev je v letu 2004 prejemalo povprečno bruto plačo med 400.000 in 599.999 SIT. Teh je bilo 24 odstotkov. Sledi jim tistih 19 odstotkov z bruto plačo pod 250.000 SIT. 18 odstotkov jih je prejemalo med 250.000 in 299.999 SIT, 13 odstotkov jih je bilo v razredih od 300.000 do 349.999 SIT in od 350.000 399.999 SIT. Najmanj jih je bilo v najvišjih razredih; 10 odstotkov od 600.000 do 999.999 SIT in dobre 3 odstotke nad 1.000.000 SIT.
I. ZAPOSLITVE V TUJINI
Slabih 12 odstotkov anketirancev je že delalo v tujini, večina z 88 odstotki pa tega še ni poizkušala.
14 odstotkov tistih, ki so delali v tujini, jih je delalo v Avstriji, 11 odstotkov v Italiji, ravno toliko tudi v Nemčiji in v ZDA. Delali so tudi v Veliki Britaniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Črni Gori (v času izpolnjevanje ankete se je še tako imenovala), Bosni in Hercegovini, Španiji in drugje..
Zaposlitve v tujini so bile v večini kratke. 38 odstotkov jih je delalo do tri mesece, 34 odstotkov od treh mesecev do enega leta, 17 odstotkov od enega do dveh let, 10 odstotkov od dveh do štirih let, le slaba 2 odstotka jih je v tujini delalo več kot štiri leta.
Skoraj vsi vprašani (99%) so odgovorili, da so trenutno zaposleni v Sloveniji. Pričakujemo, da se bo odstotek takih, ki bodo delali v tujini, povečal, že samo zaradi vstopa v Evropsko unijo in s tem boljšimi pogoji zaposlovanja slovenskih državljanov v tujini.
Odstotek tistih, ki so zaposleni v tujini je majhen in tako ne odslikava realnega vpogleda v države, v katerih delajo. Vseeno jih je največ navedlo Anglijo, sledijo Italija, Avstrija in Belgija.
Če je bil anketiranec v času izpolnjevanja ankete zaposlen v Sloveniji, je z vprašalnikom zaključil.
92 odstotkov podjetij, v katerih delajo anketiranci, ki so bili v času izpolnjevanja ankete zaposleni v tujini, je popolnoma v tuji lasti. 8 odstotkov podjetij je popolnoma slovenskih. Niti enega podjetja ni, kjer bi bilo lastništvo mešano.
Glede na to, da so nekateri vendarle zaposleni v tujini, nas je zanimalo, kako so dobili to službo. Nekateri so navedli, da so jo dobili preko izobraževanja v tujini, drugi preko mednarodne prakse. Kot »drugo« so navajali, da so šli v tujino zaradi partnerja in so tako tam dobili še službo zase, pomagale so jim tuje kadrovske agencije in podobno.
Največji problem pri iskanju zaposlitve v tujini s katerim so se srečali anketiranci, ki so bili v času izpolnjevanja ankete zaposleni v tujini, je bil problem znanja jezika. Problem nostrifikacije diplome sploh ni bil pomemben. Prav tako niso pomembna prevelike kulturne razlike in pomanjkanje informacij v Sloveniji o pridobitvi dela v tujini.
![[+introtext+]](http://img.youtube.com/vi/kdRirvlf3Sw/0.jpg)
