Novo v Galeriji EF in Mali galeriji | Evgenija Jarc Zaletel: “Hvalnica letnim časom”

“Na prvi pogled se zdi, da bi slike Evgenije Jarc Zaletel lahko najbolj preprosto razdelili glede na ozadje: na nekaterih je realistično (še bolj natančna označba bi bila „lahko prepoznavno“) in na drugih abstraktno, načeloma oblikovano po metodah abstraktnega ekspresionizma.

Ključna beseda v drugem primeru pa je „načeloma“. „Abstraktna“ (dejansko je tudi ta označba vprašljiva) ozadja umetničinih slik so ekspresivna, niso pa ekspresionistična: na njih predvsem ni videti tiste divje spontanosti vélike poteze, ki zaznamuje dela njenih daljnih ameriških predhodnikov. Poleg tega prostor ozadja ni omejen na dvodimenzionalno danost platna: razmerja med toplimi in hladnimi barvami ustvarjajo prostorsko diferenciacijo, morda najbolj očitno na sliki Gozd luči (2017) z malim svetom, ki lebdi pred skrivnostno neskončnostjo. Osnovna modrina ozadja je opazna  tudi na delih, kot je Akvarij iz leta 2016, vendar je na njih precej manj poudarjena in skoraj izginja za toplimi barvnimi površinami, ki tokrat ne učinkujejo kot miniaturni planeti, ampak kot oblaki zvezd, ki se končno združujejo v žarenje galaksij. – „Realistična“ ozadja so lahko prepoznavna, ker so oblikovana po pravilih klasičnega modernističnega krajinarstva: Otroci v grmovju (2017) je npr. predvsem gauguinovska slika, Na vrtiljaku II (2017) pa črpa iz precej bolj milih formul, ki jih pred in po drugi svetovni vojni srečujemo tudi v slovenskem krajinarstvu.

Na vrtiljaku II sodi v najnovejši umetničin cikel. Osnovni model –  vrtiljak v pariškem Bois de Boulogne (Jardin d’Acclimatation) – je prepoznaven na vseh slikah, ki pa se drugače precej razlikujejo, najprej (če za trenutek še vedno ostanemo pri prvem problemu) po ozadjih, ki so pretežno „realistična“, pri čemer pa običajno modrino lahko zamenja toplina večerne svetlobe (Veliki vrtiljak, 2017), ki se končno – predvsem na Vrtiljaku iz istega leta – prelevi v značilno kozmično vizijo.

Seveda pa ni nič manj pomembno vprašanje, kaj se na takšnih slikah dogaja s figurami. Na večini Vrtiljakov je glavna figura, glavni junak kompozicij vrtiljak sam; človeške figure so tako drobne, da učinkujejo skoraj kot mušice, ki poplesujejo okoli velikana. Ta perspektiva je Na vrtiljaku II obrnjena na glavo: vrtiljaka sploh ne vidimo, glavno vlogo pa prevzemajo (sorazmerno) velike človeške figure, zaradi katerih slika zveni skoraj žanrsko.

Niti prva niti druga rešitev pa za slikarko nista tipični: na večini njenih del so figure majhne, ne pa drobne. Najbolj očitni razlog za njhovo majhnost je, da gre predvsem za otroke; s temi se npr. srečujemo na slikah iz nekoliko starejšega cikla Kopalci (2015-17). Interpretacija vode na takšnih delih je sorodna  interpretaciji neba na drugih: prevladujejo najrazličnejši odtenki modrine, med katere pa se – poleg nevtralne bele – pogosto vpletajo male in velike površine rdeče in njenih odtenkov; kadar so te prisotne, k njim težijo tudi otroci – na eni od variant (Otroci pri kopanju, 2015) so na takšni površini, ki sicer obsega le majhen del celote, zbrani skoraj vsi.

Rdeča voda – vsaj v normalnih okoliščinah – ne obstaja: na takšnih delih se resničnost preliva v pravljično fantazijo, to pa je tudi najpomembnejši razlog, zaradi katerega so njihovi glavni junaki otroci. Otroci so tisti, ki pravljice ne samo poznajo, ampak vanje verjamejo in jih soustvarjajo, zato jih slikarka na številnih delih uporablja kot znak za vse ljudi svobodne fantazije. Pri tem si včasih pomaga z otroškimi likovnimi formulami, ki jih v slovenski umetnosti srečujemo že pri povojnih intimistih, vendar njena dela niso „otroška“, pa tudi intimistična niso, saj ne govorijo o umiku v lastni mali svet, ampak o vprašanjih vélikega. Slike, kot je Akvarij, nadgrajuje čutna in čustvena mnogoplastnost, ki pred gledalca postavlja najrazličnejša vprašanja – eno bolj preprostih je, kje se prizor dogaja, v vodi, na kopnem ali na nebu? In tako naprej: vsak odgovor je mogoče sprejeti in vsakega je mogoče zavrniti, ob tem pa se kot zgrešena pokaže tudi tista navidez očitna delitev, o kateri sem govoril na začetku: dela Evgenije Jarc Zaletel kažejo, da je binarnost vedno varljiva”.

Prof. dr. Lev Menaše

Razstavi si lahko ogledate decembra v prostorih Galerije EF.

Vljudno vabljeni!