Novo v Galeriji EF | Leonida Goropevšek: »VIZUALNE IZPOVEDI«

»V likovnem ustvarjanju navadno ni začrtanih poti, nikoli točno ne vemo, kaj bo nastalo. Ustvarjalno motivirani, impulzivno in brez vnaprejšnje strategije potegnemo črte, sestavimo like, vržemo barve na ploskev. Kadar nas rezultat preseneti in če se zalotimo v neki novi likovni obliki, začutimo, da smo na začetku poti nečesa svojega. Potem lahko začnemo postavljati pravila in smernice svoje likovne govorice. Na tak način nastajajo novi stili, izmi in osebni pristopi, ki vodijo v oblikovanje in prepoznavnost likovnega subjekta. Ta se razvija in zori naprej, z vsakim delom ali serijo del širimo polje možnega, osebnega, ki nas vodi do bolj sproščene vehementne izraznosti.

Leonidi Goropevšek  je najbližji teh izmov v slikarstvu lirična abstrakcija, veja ekspresionizma, nastala v ZDA po drugi svetovni vojni. Značilno zanjo je težnja umetnika izraziti čustva s sproščenim gestualnim nanašanjem barvnih ploskev v iskanju vidnega vtisa, ki ga potem slika naredi na gledalca. Le-ta naj ne išče zakodiranega pomena abstraktne likovne govorice, ampak naj se prepusti občutjem, ki mu jih delo vzbuja. V tem stilu smo si najbližji s svojim nadjazom, ki nima povezave z vsebinsko ali oblikovno navezanostjo na neko določen motiv ali zgodbo. Razvoj Leonidine lirične abstrakcije lahko spremljamo skozi vse njeno obdobje in vseh področjih ustvarjanja. Čutimo jo v njenem osebnem likovnem raziskovanju, ki je pogosto motivirano tudi s projekti, sugeriranimi na tečajih in razpisih organiziranega likovnega delovanja v okviru ZLDS in Likovnega društva Mengeš, katerega članica je od leta 2003.

Po končanem študiju arhitekture se je Leonida prepolna idej začela uveljavljati v svojem poklicu, a je kmalu začutila, da je v njej veliko več, česar samo kot arhitektka ne more udejaniti.  Nastajati so začele izčiščene stilizirane risbe, ki jim je začela na samosvoj način dodajati lirične simbole  arhetipov vsakdanjega življenja. S prepletajočimi se črtami, risanimi s tušem ali zlatim flomastrom, nastajajo igrive in hkrati elegantne podobe. Kot drobne skice, nastale spotoma in za sprostitev, kar sama lepo pesniško izrazi na vabilu za svojo prvo samostojno razstavo:

»Bil je papir … na njem nevidna pika.
Roka jo, bi rekla, sama v poti prepletene preslika.
Skoraj nevede, potihoma rodi se drobna slika.«

To je bilo davnega leta 1997, od takrat naprej pa Leonida sledi temu načelu v iskanju svojega likovnega izraza, kar bi lahko postavili kot rdečo nit pričujoče predstavitve.

Nadalje bi izpostavil serijo grafik globokega tiska, kjer je na svojem iskanju čiste likovne govorice prišla najdlje. Ploskve v urejenih kompozicijah izžarevajo življenje, težnjo, dinamiko, navzven komunicirajo s prikrito skrivnostnostjo, gledalca vabijo v razmišljanje in pogovor, včasih namigujejo na pokrajino, drugič na figuraliko, so brezčasne zapisovalke časa.

Poleg že omenjene risbe je tu tudi manjša serija s tušem kombiniranih akvarelov, ki delujejo vzhodnjaško čisto in semantično prefinjeno. V tem vidim simboliko dopolnjevanja jin-jang načela, s katerim umetnica balansira v svojem ustvarjalnem življenju med tistim za kruh in onim za dušo.
S svojimi novejšimi akrilnimi slikami pa združuje reliefno pastozno in transparentno tehniko, grobo materialno in nežno svetlobno sobivanje odsevov in presevov skozi časovno okoljske ovire vsakdana. Kljub zavestni redukciji podrobnosti in včasih barvitosti, značilnih za zgodnejše obdobje, slike ostajajo prepoznavne in hkrati nakazujejo prestop v zrelo obdobje umetničinega ustvarjanja.«

Lojze Kalinšek, slikar in likovni pedagog

Razstavo si lahko ogledate februarja v prostorih Galerije EF.

Vljudno vabljeni!