Novo v Galeriji EF | Kiki Klimt: “Slikanje je potovanje in ne cilj”

»Umetnost je potovanje in ne cilj. Slikanje je potovanje in ne cilj. Slikarstvo je v resnici igra, saj je vsaka nova slika narejena na nov način. Skozi slike lahko odkrivamo principe življenja, ker je slikanje igra življenja – v spremenljivi igri življenja pa obstaja samo ena točka spoja z nespremenljivo objektivnostjo. Ta točka je dih, ples zraka v telesu, kar sproži igro.

Biti umetnik pomeni odkrivati, raziskovati in čuditi stvarjenju. Vsak korak je vstop v neznano. Vsakič znova.

Danes veliko govorimo kreativnosti. Da bi bili kreativni, nas ne sme biti strah. Z vsakim korakom, ki ga naredimo skočimo v neznano. Po drugi strani pa je tu neskončna milina. Odkritja prihajajo postopoma, kot tančice, ki nam razkrivajo pravo podobo sveta.

Nikoli ne gledaš stvari

ampak tisto izza – v praznino.

Nikoli ne gledaš oblake

ampak modrino neba izza.

Človek vidi nebo

le takrat, ko ni oblakov.

Pravi umetnik vedno vidi nebo,

pa naj so oblaki tu ali jih ni.

Nikoli ne gledaš podobe,

nikoli ne gledaš vibracije,

ki jih ustvarja

ampak praznino izza njih.

Črna svetloba, praznina, tišina.

Pred devetimi leti sem znova pričela slikati. A na drugačen način, ko do tedaj.

Slikarji ustvarjamo podobe z barvo, barva je temelj likovne komunikacije skozi slike. Zato je moje prvo vprašanje bilo, kaj je barva? Je to svetloba zunaj ali znotraj sveta okoli nas? Je svet le odboj svetlobe ali vibrira in oddaja barve? Postavila sem si izziv in se vprašala: “Kaj če, nek določen delec vibrira, in zaradi različnih vibracij materije okoli nas, vidimo določeno barvo. Potemtakem, če je materija vibracija, kaj je potem misel? Vibracija?“

Različne vibracije so soodvisnosti. Kaj če vibracija misli vpliva na vibracijo materije in njeno barvo? Po Sokratu se žarek, ki izhaja iz očesa dotakne snovi in skupna vibracija ustvarja to, kar vidimo. Po sodobni barvni teoriji, pa je človek le pasivni gledalec sveta. V starih učenjih raznih narodov temu ni tako. Za njih je človek aktivno bitje, kreativno bitje, ki se je zaveda, da z mislimi ustvarja svet. Kar so dandanes dokazali tudi poskusi v sodobni fiziki.

Človek je aktivni kreator tega, kar gleda.

Tako kot zmožnost izvedne čistega tona v glasbi, se odraža kvaliteta slike v čistosti njenih barv. Njeno notranje žarjenje odraža moč in globino njene vibracije. Bolj ko je čista, bolj ko je živa, močneje vibrira. Za to je enako kot ton,  pomemben tudi način nanosa barve. Čistejši, ko je nanos, bolj objektivno je dojemanje gledalca. Bolj jasna je zgodba, ki jo pripoveduje.

Zato je enako pomembno, kako gledamo sliko. Z njo moramo vzpostaviti odnos, a nam pove svojo zgodbo. Enako kot je z ljudmi, šele ko vzpostavimo odnos, smo zares pripravljeni govoriti.

V mojem odkrivanju me je povleklo k Leonardu da Vinciju, geniju, ki je v slikah iskal svetlobo izza senc. Zato je pogosto delal dve sliki istega motiva. Iskal je svetlobo, ki preseva skozi barve in njihovo preobrazbo v svetlobi. Ko sem dojela, kako je to počel, je nastala nova tehnika slikanja, “slikanje s svetlobo“.  Slikanje s tankimi plastmi čiste barve, na tak način, da se ohranja prvotna vibracija pigmenta, da barva žari. Da bi bilo mogoče, je potrebno slikati iz občutka, ne iz spomina. Kajti spomin ni čutenje, je le mišljenje o nekem dogodku. Biti prisoten v čutenju je nekaj drugega; je prisotnost v odnosu s sliko.

Enak odnos ima lahko gledalec z sliko in takrat mu slika pove o njeni poti v kreacijo. O poti, ki jo je prehodil umetnik, ko je odkrival, raziskoval, se čudil in razumel. Nekatere zgodbe so kratke in druge se nikoli ne končajo. Takšne slike lahko gledamo vedno znova in vsakič nam povejo še en, čisto nov delček popotovanja. Zato slikarstvo in cilj ampak pot.«

Kiki Klimt

Razstavi si lahko ogledate marca v prostorih Galerije EF.

Vljudno vabljeni!