Novo v EF Galeriji | Brut Carniollus »Nimam za burek«
Junija 2023 si bomo ogledali razstavo umetnika Bruta Carniollusa.
Brut Carniollus (1959, Jesenice) je likovni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela najpogosteje izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV odtisa. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparazza zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Je član ZDSLU in Likovnega društva Kranj. Zastopa ga Singulart. Kot samozaposleni v kulturi živi in dela v Radovljici.
» Kako te je zaneslo v umetnost?
Nedvomno je največ prispeval moj osnovnošolski učitelj likovne vzgoje in v tistem času tudi moj razrednik, France Boltar, odličen akvarelist, kakor sem izvedel leta kasneje. Mimogrede, njegova hči je kustosinja Galerije Šivčeva hiša v Radovljici s katero odlično sodelujeva. No, njen oče si je izmislil odličen način, kako umiriti najbolj nemirne učence (pravzaprav oba) in sicer tako, da naju je, kadar sva bila še posebno moteča, po pouku zaprl v svoj kabinet, od tal do stropa poln knjig o umetnosti. In ko sva listala po njih, se nama je razkril nov, še neodkrit svet in vsaj pri meni sprožil nenasitno željo po odkrivanju lepega na najbolj nenavadnih mestih.
Kljub njegovim neutrudnim prizadevanjem se nisem nikoli priučil risanja in slikanja, vendar nam je znal pokazati tudi drugačne načine likovnega izražanja in nas pri tem podpiral, pa čeprav nismo kazali kakšnih resnejših talentov.
Kateri umetniki ali gibanja so najbolj vplivali nate?
Naj se sliši še tako neverjetno, a prav vsak umetnik, s katerim sem se kadarkoli osebno srečal, je zame vir velikega navdiha, česar se pogosto zavem šele leta po tem. In ne le umetniki, pravzaprav vsakdo, ki se svojega dela loteva s strastjo. Po nenavadnem in komaj verjetnem naključju imam že od leta 2012 vsako leto priložnost s fotoaparatom dokumentirati Mednarodni likovni simpozij Slovenija odprta za umetnost. In niti približno vam ne morem povedati, kako zelo uživam v vsakem trenutku. Ko opazujem umetnike, ki ustvarjajo pred mojimi očmi, sem zelo hvaležen za to neverjetno priložnost. In skoraj nehote se vsakič sproti tudi naučim česa, kar mi kasneje pride prav pri lastnem ustvarjanju. Seveda je veliko umetnikov, ki jih ne poznam osebno in katerih dela občudujem, a jih je preprosto preveč, da bi lahko kogarkoli posebej izpostavil.
Katere teme vključuje tvoje delo?
Pravzaprav se ves čas ubadam z enim samim vprašanjem: kaj pomeni biti človek? Kar se izrazi skozi portret, urbano krajino, geometrijsko ali abstraktno likovno kompozicijo, vse skupaj bolj ali manj prepoznavno sestavljeno v digitalni kolaž.
Kaj je zate pomembno pri vizualnih izkušnjah, ki jih ustvarjaš?
V najboljšem primeru bo gledalec ob pogledu na moje likovno delu prepoznal svojo lastno zgodbo.
Kakšen je v tvojih delih pomen medija in barve?
Ker so moja dela ustvarjena digitalno, so večinoma natisnjena na napeto platno. Iz čisto praktičnih razlogov nimam prav veliko možnosti pri izbiri podlage. Bi pa rad omenil, da so nam danes na voljo prav vsi likovni postopki, tehnike in metode, ki si jih je kdorkoli izmislil do trenutka, ko se lotimo novega likovnega dela. Kar zadeva barve, ima vsak umetnik osebno paleto, ki se sicer lahko sčasoma spremeni. Sam proces digitalnega kolaža je nekoliko podvržen temu, da že precej zgodaj v procesu teži k polno barvnemu spektru, zaradi česar je ta paleta manj očitna, vendar je vedno prisotna. Po drugi strani pa je kar nekaj mojih del, ne le fotografij, črno-belih. Kar verjetno kaže na močan vpliv tradicionalne fotografije.
Ali delaš po spominu, v živo, po fotografijah ali drugih virih? Opiši svoj ustvarjalni proces.
Odvisno. Toda v resnici sta le dve izhodiščni točki vsakega mojega umetniškega dela, ena sama fotografija ali vrstica kode. Nimam se za fotografa, na kakršne pomislimo, ko omenimo Adamsa, Cartier-Bressona ali meni najljubšega Salgada, saj sem v bistvu zbiralec podob. Fotoaparat je zame le orodje za skoraj nezavedno zbiranje teh podob, nekako to kar sta za slikarja svinčnik in skicirka. Večino časa so te fotografske podobe le odložene na rob zavesti in čakajo, da jih ponovno odkrijem, nemalokrat leta po tem, ko so bile posnete. In potem me nekega dne ena od njih nagovori in postopek se začne. Včasih gre le za preprosto kadriranje in črno-belo pretvorbo. A najpogosteje je to začetek digitalnega kolaža, ki skoraj praviloma vključuje ne samo moje lastne, temveč tudi fotografije iz javnih virov, nemalokrat tudi računalniško grafiko. Ali celo eno od svojih dokončanih del, zaradi česar si mislim, da sem okolju prijazen umetnik, ki reciklira svoja umetniška dela. Včasih obstaja nejasna predstava o tem, kaj želim doseči s tem kolažem, vendar običajno umetniško delo ustvari samo, jaz pa sem tukaj zgolj orodje. Ko pa gledam svoje delo na razstavi, uživam v tem, ko znova analiziram, dekonstruiram in ponovno odkrivam vse podrobnosti, ki jih morda v procesu ustvarjanja sploh nisem opazil.
Kateri je tvoj najljubši umetniški spodrsljaj? Je spremenil tvojo perspektivo?
Če smo čisto natančni, je vsako moje delo nekakšen spodrsljaj ;-))
Imaš kakšne umetniške cilje za prihodnost?
Ves čas delam na številnih, pogosto večletnih projektih, obupujem nad njimi, jih opuščam, znova odkrivam, se mrščim nad njimi, se nad njimi navdušujem, jih puščam zoreti… Vsak dan torej nastaja nekaj novega, vendar pa vsako dokončano delo potrebuje svoj čas, da se nanj privadim in se sprijaznim s tem, da bi lahko šlo med ljudi.
Kakšna je po tvojem mnenju vloga umetnika v današnjem času?
Vloga umetnika je pravzaprav ves čas enaka, biti kritik in priča času v katerem živi.«
Razstavo si lahko ogledate junija v prostorih Galerije EF.
Vljudno vabljeni!
