Izšla je nova alumni zgodba z Laro Lukšič, ki je že kot majhno dekle sanjala o pisanih resicah, ki bi bingljale z ročajev njenega kolesa. Kasneje se je vpisala na Ekonomsko fakulteto, kjer je pridobila potrebno znanje in spodbudo od profesorjev, še preden je zaključila študij, pa je ustanovila blagovno znamko Bingelci, katere resice danes krasijo ročaje koles po Sloveniji in Evropi. Z nami je delila svoje začetke, izzive pri usklajevanju študija in podjetništva ter nasvete, kako študenti že med študijem stopijo izven mehurčka varnosti.

Nam lahko malo več poveš o podjetju Bingelci? Kako si prišla do svoje poslovne ideje? Kako si jo realizirala?

Bingelci so resice za kolo, ki se jih pritrdi na ročaj kolesa. Narejeni so iz umetnega usnja in nerjaveče kovine. Nanje pa gledam kot na pot mojega osebnega razvoja, spoznavanja in projekt, ki povezuje in združuje.

Bingelci so izpolnitev mojih otroških sanj, saj sem že kot majhna deklica želela imeti kolo z resicami. Leta sem jih opazovala samo v filmih in revijah, ker takšnih koles v Novem mestu, od koder prihajam, ni bilo mogoče kupiti. Neuslišana želja vse do danes ni ugasnila, vendar odraslega kolesa z resicami, kljub vsej današnji ponudbi, nisem našla niti v trgovinah niti na spletu. Zato sem se odločila, da si svoje kolo okrasim kar sama.

​​Po naravi sem izredno neučakan človek in sem že isti dan svojo idejo zaupala očetu in ga priganjala, da preizkusiva narediti prvi Bingelc. Danes sem vesela, da sem prvi primerek obdržala, saj je narejen kar iz vijaka in ostanka usnja. Po dokaj neuspešnem prvem izdelku sva preizkusila različne materiale in načine izdelave, ki bi bili čim bolj preprosti, vizualno primerni, učinkoviti in odporni na vse vremenske pogoje.

Za znamko Bingelci se skrivam jaz, Lara Lukšič – poosebljen barvni Bingelc, ki je velik ljubitelj življenja. V življenju me osrečujejo in navdihujejo prav tiste čarobne malenkosti – prvi poletni sončni žarek, zvok ptic, gledanje polne lune sredi morja ali pa izlet s kolesom z Bingelci skozi mestni park. Ko vijugam po manj ali bolj zanimivih poteh, nikoli nimam natančno določenega končnega cilja in med neštetimi smermi vedno izberem tisto, ki me napolnjuje z največ pozitivne energije. 

Kakšno je tvoje poslanstvo in vizija?

Poslanstvo podjetja je risati nasmeh na obraz vsem, ki po mestnih ulicah švigajo s pritrjenimi Bingelci na kolesu ter vsem mimoidočim, ki jih zagledajo, kako veselo bingljajo v vetru. 

Za znamko si želim, da ostane pristna, zabavna ter razigrana in da še naprej odseva mene, moje ideje in življenje. Nikoli si ne bi želela masovne proizvodnje, saj menim, da bi s tem znamka izgubila svoj čar in dušo. Želim si, da so izdelki še vedno 100 % lastnoročno izdelani v dedkovi delavnici izpod mojih rok.

Svoje podjetje si odprla že kot študentka. Kako si usklajevala podjetništvo s študijskimi obveznostmi?

Glede na to, da nam Ekonomska fakulteta omogoča veliko prostega časa, zame to nikoli ni bila težava. Študijske obveznosti sem vedno tudi povezovala z Bingelci in jih uporabila pri različnih nalogah, ki so nam bile dodeljene na faksu in tudi pri magistrski nalogi. Te naloge so me še bolj spodbudile k razvijanju ideje in mi vlivale novo praktično znanje, ki sem ga lahko takoj implementirala in preučevala. 

Podjetniška pot ni vedno lahka in potrebno je neprestano premagovanje ovir. Kaj so bile oz. so tvoje največje ovire pri uresničevanju poslovne ideje?

Ovire so del življenja in tudi del poslovne poti. Glede na to, da nimam zaposlenih in je edina oseba za katero moram poskrbeti jaz, nikoli nisem bila pod večjim pritiskom. Ovire pridejo in gredo, pomembno pa je, da nas ne ustavijo, ampak nas spodbudijo, da postanemo še boljši, bolj aktivni in z njihovo pomočjo bogatejši.

Ti je študij na EF pomagal pri ustanovitvi lastne blagovne znamke? Je bil kdo na EF, ki te je še posebaj motiviral za začetek lastne karierne poti?

Študij na Ekonomski fakulteti mi je zagotovo pomagal pri ustanovitvi lastne blagovne znamke, saj sem tekom študija dobila veliko uporabnega znanja, ki ga lahko vsak dan impliciram. Menim, da je bil pomemben del študija na EF tudi miselnost, ki nam jo je dala fakulteta. Predvsem se mi zdi pomembno, da so nas profesorji vedno spodbujali, da stalno iščemo poti izven svojega majhnega varnega mehurčka.  

Veliko motivacijo sem dobila že v drugem polletju študija, in sicer ko sem bila pri prof. Kovaču uvrščena med top 20 študentov prvega polletja. Študentje v tem razredu smo bili vsi motivirani, ambiciozni in vsak s svojimi sanjami za svojo prihodnost. Poleg tega smo imeli tudi druženja z alumni, ki so nam predstavili svoje karierne poti in vedno priskočili na pomoč, ko smo jo potrebovali. 

Kaj bi si želela vedeti na začetku samostojne podjetniške poti? Kaj bi priporočala sedanjim študentom?

Zase še vedno mislim, da sem na začetku svoje samostojne podjetniške poti, kljub vsemu pa se mi zdi pomembno že v času študija iskati svojo strast. Strast, za katero boš pripravljen žrtvovati več časa kot ostali. To pa je možno le takrat, ko neko stvar delaš s srcem, se ob tem zabavaš in ti je v veselje.

Študentom pa bi rekla, da je njihov čas zdaj. Zdaj je čas, da sledijo svojim sanjam in srcu. Naj tvegajo, zagrabijo priložnosti, za katere v sebi čutijo, da so prave in ustvarijo navade, ki jih bodo popeljale do življenja, ki si ga želijo.