Izšla je nova alumni zgodba z Nikom Primcem, ki se je kljub ljubezni do tehnike odločil za študij na Ekonomski fakulteti. Že med študijem je sodeloval v štirih različnih podjetjih, danes pa je soustanovitelj treh podjetij. Lani je izkoristil priložnost za delo na daljavo in se preselil na Tajsko. Z nami je delil, kako so potekali njegovi začetki, kako prepozna priložnosti v poslu in s kakšnimi izzivi se sooča pri delu na daljavo.

Svoj študij si zaključil na Ekonomski fakulteti. Zakaj si se odločil za to smer?

Že od malih nog me zanima preveč stvari. Da bi se lahko poglobil v vsa področja, ki me zanimajo in tam uspešno deloval, bi najbrž potreboval 10 življenj. 

Vse se je začelo z mojo ljubeznijo do tehnike na splošno, natančneje pa do avtomobilizma, navtike in letalstva. Prvo večjo odločitev glede usmeritve sem tako sprejel z vpisom v srednjo tehniško šolo, program mehatronika. V srednješolskih letih je mojo ljubezen do tehnike prehitelo zanimanje za posel in tako sem sprejel takrat zame težko odločitev ter se namesto na Fakulteto za strojništvo vpisal na EF.

Še danes sem hvaležen za mojo pot izobraževanja, saj sem mnenja, da je tehnološko znanje, nadgrajeno z ekonomskim, ena najboljših možnih kombinacij za širše razmišljanje in optimalen pristop do življenjskih izzivov. 

Katero znanje bi rekel, da ti je fakulteta dala, ki ti še danes pride prav na karierni poti?

Vsakodnevno poslušam mnenja, da te fakulteta nauči premalo praktičnega uporabnega znanja. Sam sem precej drugačnega mnenja. Med vodenjem lastnega podjetja si vsaj enkrat tedensko rečem “hm, o tem smo se pa učili na EF” in za to sem zelo hvaležen. 

Če moram izpostaviti specifično znanje, se najprej spomnim na računovodstvo in dokaj strogega profesorja (hvala bogu). Rekel bi, da je to osnova v poslovnem svetu. Nadaljnjo bi rad izpostavil pravo, mikro in makroekonomijo ter ekonomiko oziroma poslovodstvo. Zagotovo pa sem hvaležen tudi za znanje in poznanstva, pridobljena pri predmetih podjetništva.

Že v času študentskih let si se pričel ukvarjati s podjetništvom. Je bila želja po svoji poslovni poti prisotna že od nekdaj? 

Zagotovo. Do svojega 20. leta sem se lotil samostojne poslovne poti že na štiri različne načine. Vsaj eden od teh mi je za delo le ob vikendih prinašal višje plačilo od povprečne slovenske plače, kar je privedlo do občutka vsevednost in samozavesti, ki me je pri naslednjem poslu vodilo v finančno katastrofo. Zato se mi zdi čas študija najboljši možen čas za poslovno preizkušanje, saj lahko teorijo preneseš v prakso, poleg tega pa načeloma ostalih stroškov, kot so npr. stroški študija, nimaš. Sam sem za študijska leta izredno hvaležen.  

Si soustanovitelj treh različnih podjetij. Povej nam več o njih.

Praktično takoj po končanem dodiplomskem študiju sem se zaposlil v start-upu, kjer sem deloval in ga soustvarjal že med študijem. V start-upu Giro car share d.o.o. sem se v 2 letih najbrž naučil največ v svojem poslovnem življenju. Obstaja rek “če delaš za nekoga, poskrbi, da si ali dobro plačan, ali se ogromno učiš. Če ti uspe oboje, si zmagal.” V mojem primeru sem pridobival ogromne količine znanja in poznanstev v zelo kratkem časovnem obdobju, ampak danes se z zgornjim rekom ne bi mogel bolj strinjati. 

Že med delovanjem v Giru sem soustanovil drugo podjetje, Elinor d.o.o., ki še danes deluje v segmentu lepote, izobraževanj in spletnih trgovin. Po le 2 mesecih se je količina dela tako povečala, da sem se bil primoran zahvaliti Giru in mu pomahati v slovo ter ves svoj čas posvetiti  Elinorju. K tej odločitvi me je vodilo tudi dejstvo, da je bila v Elinorju moja pozicija odločevalca večja. 

Kasneje sem čisto zaradi lastnih hobijev in ljubezni do avtomobilizma s poslovnima partnerjema ustvaril še podjetje X01 d.o.o., ki se fokusira na oddajanje vozil v poslovne najeme.

Kako veš, katere zgodbe razvijati in katere je bolje pustiti za seboj?

Iskreno, ne vem. Trenutno gledam na faktor širitve in dosega ter potrebe posla po moji operativni vpletenosti. Dobiček mi ni glavna prioriteta, vsaj na začetku ne. Vedno bolj mi je pomembno tudi s kom soustvarjam zgodbe. Verjetno se bo to s časom spreminjalo.

Trenutno živiš in delaš na Tajskem. Je bila selitev v tujino cilj že prej? Kako uskljajuješ delovanje podjetja v drugem časovnem pasu? S kakšnimi izzivi se soočaš kot vodja, ki ne more biti v fizičnem stiku z zaposlenimi?

Že od nekdaj rad potujem in raziskujem. Sisteme in procese v podjetju, kot omenjeno, ustvarjamo na način, da je operativne vpletenosti čim manj, oziroma je lahko na daljavo. Tako se je letos ponudila priložnost, da preizkusim delo na daljavo, sam pa sem to priložnost z veseljem izkoristil.

Preseneča me, da je vodenje v bistvu lažje in boljše kot sicer. Medtem ko Slovenija še spi, imam čas zase ter za strateško razmišljanje, kar meni zelo odgovarja. 

Še največ nevšečnosti mi povzroča zaposlovanje na daljavo, časovna razlika in občasni sestanki ob 10. uri  zvečer (ko je v Sloveniji ura štiri popoldne) ter nezmožnost dogovarjanja določenih stvari v živo – bodisi z zaposlenimi, poslovnimi partnerji ali s strankami.

Kako se življenje v Sloveniji in na Tajskem razlikuje? Je bila selitev kulturni šok?

Kulturnih šokov sem v določeni meri že vajen, zato hudega ni bilo. Menjava kulture mi pravzaprav zelo ustreza, na začetku pa mi je ustrezala tudi razlika v stopinjah med mrzlo Slovenijo in toplo Tajsko.

Po določenem času tukaj opažam, da so glavne razlike to, da nimam vsak dan iste pisarne, ampak delam iz kavarn, poleg tega pogrešam zahodnjaško kulinariko in vino ter prijatelje iz Slovenije.

Kaj bi svetoval študentom, ki si tudi sami želijo stopiti na samostojno podjetniško pot?

V tako hitro spreminjajočem se svetu je težko nekomu podati recept za uspeh. Nasploh pa zagotovo priporočam prekomerno branje knjig na različnih področjih, delanje na sebi, naj čim prej začnejo z nabiranjem različnih izkušenj, iskanjem mentorjev in navsezadnje veliko poguma – vrži se v vodo in se uči plavati.