Izšla je nova alumni zgodba z Moniko Teran, direktorico kadrovskega oddelka v podjetju Spar Slovenija.

Na kratko nam predstavite svojo karierno pot od zaključka Ekonomske fakultete do danes, ko delate kot vodja kadrovskega področja v podjetju Spar Slovenija.

Že med študijem sem več let vodila Slovensko popotniško društvo Erazem, kjer sem dobila veliko dragocenih prvih izkušenj. Zaposlila sem se pri štipenditorju, takratni Savi Kranj, ko pa je največji del podjetja kupilo ameriško podjetje Goodyear, sem tam prevzela pozicijo vodje kadrovske za tovarno. Prav takrat sem se naučila večine znanj, ki jih uporabljam še danes. Pot me je po 12 letih peljala v Tobačno Ljubljana, najprej na podobno pozicijo in čez nekaj let na vodilno kadrovsko mesto za regijo Adriatic. Potem sem se na kratko preizkusila na nekoliko bolj operativni  poziciji v podjetju Danfoss Trata, kmalu pa dobila ponudbo za sedanje delo direktorice kadrovskega oddelka v podjetju Spar Slovenija. Hvaležna sem za vsako od teh izkušenj – povsod sem imela odlične sodelavke in sodelavce in prav zaradi njih se mi je bilo težko odločati za nove izzive, ki pa so bili zame vsekakor koristni. 

Kako poteka običajen delovni dan na vašem delovnem mestu?

Dobro vprašanje, običajen delovni dan je pri meni praviloma drugačen od vseh prejšnjih. Ob prihodu v službo najprej pregledam prioritete za ta dan in okvirno določim potek dela, ki pa se potem vsak dan znova zelo spreminja. Enako strukturiran je pri meni edino vsak drugi ponedeljek, ki ga preživim na treh kolegijih, kjer izmenjamo pomembne strateške in operativne informacije oz. sprejmemo odločitve. 

Kaj vam je pri delu, ki ga opravljate, najbolj všeč?

Najbolj všeč mi je, da sem lahko pri delu skupaj z ekipo kreativna in da smo v celoti opolnomočeni za pripravo in izvajanje naših aktivnosti. Všeč mi je tudi, da delujemo v klasični organizaciji z jasno strukturo, odgovornostjo in pristojnostjo, saj je vsaj po mojih izkušnjah matrična organizacija za kadrovsko službo zelo nejasna, naporna in po moji oceni tudi manj učinkovita. Všeč mi je, da imam urejen delovni čas ter da imam okrog sebe na vseh nivojih sodelavce, ki jim lahko zaupam in s katerimi se dobro razumem. Veliko je stvari, ki so mi všeč, morda jih povzamem v enem stavku takole – vsak dan se veselim novega dne v službi. Čeprav so delovni izzivi včasih težki, vem, da jih bomo skupaj rešili najbolje kar se da. 

Ali o poklicih iz področja kadrovske službe obstajajo kakšni stereotipi? Kateri? So resnični?

Morda je eden od stereotipov, da je naša naloga skrb za druge, kar bi rekla, da zagotovo drži. Seveda je pomembno, da se tudi mi počutimo dobro in znamo poskrbeti zase, v središču našega dela pa so naši zaposleni in njihovo dobro počutje. Vedno ne moremo skrbeti samo za pozitivne stvari, saj smo kot predstavniki delodajalca dolžni izvajati tudi odločitve v interesu podjetja in ne nujno vsakega posameznika in tudi to je del naše službe, ki jo opravljamo profesionalno in spoštljivo. Stereotipno gledano v kadrovski službi prevladujemo ženske, saj je interes za to delo med ženskami večji, smo pa vesele vsakega moškega, ki se nam pridruži in oplemeniti timsko dinamiko ter rezultate naših ekip. 

Katera znanja iz časa predavanj, vaj in seminarjev vam danes pridejo najbolj prav? 

Iskreno povedano s študijem sicer nisem imela nobenih težav, nisem pa bila med najbolj zagnanimi študenti, verjetno zato, ker mi je opcije študija izbral štipenditor. V tistih časih študij vsebinsko ni bil tako zanimiv kot danes, študijska gradiva so bila še iz časa »stare« Jugoslavije, mi pa smo že stopali v novo državo in nov sistem. Zanesljivo mi največ pomenijo socialni stiki iz študijskih časov – takrat smo se osamosvajali od svojih matičnih družin in skupaj doživeli marsikaj tudi čustveno pomembnega na poti v odrasli svet. Ker sem živela v študentskem domu, sem imela teh stikov še toliko več in so tudi danes zame neprecenljiva šola življenja.  

Vam je kakšen predmet ali profesor iz časa na Ekonomski fakulteti še posebej ostal v spominu?

Zanimivih profesorjev je bilo več, morda sem še najbolj zbrano prisluhnila profesorju Bogomirju Kovaču, ki je znal podajati snov na zanimiv način ter tudi na konkretnih primerih. V obče (če z istim izrazom citiram enega od takratnih profesorjev) pa je bilo takrat veliko balastnih informacij, ki meni kot zelo praktični osebi niso preveč ostale v spominu. 

Kaj bi si želeli, da bi vedeli na začetku svoje karierne poti? Kaj bi priporočali sedanjim študentom?

Jaz zase ne bi spremenila nič, vse izkušnje, ki sem jih pridobila, mi danes dajejo moč in pogum za vedno nove izzive in veselja v življenju. Znanje je pomembno in seveda vsem priporočam, da pridno študirajo, ni pa to vse. Naj spoznajo svoje želje in jih uresničujejo tudi izven samega študija. Poskušajo naj to in ono, da bodo videli, kaj jih polni in kaj prazni. Naj bodo neustrašni tudi, če niso prepričani, kako se bo kateri od scenarijev razvil – če se odločamo narobe ali naredimo kakšno napako, se iz tega lahko največ naučimo in tudi okrepimo, ker v življenju so perfekcije redke in upajmo si biti nepopolni.    

Kako bi svojo kariero opisali z naslovom knjige oziroma filma?

Tista, ki si upa (radovedno in spontano po svoji poti).