Izšla je nova alumni zgodba z Gašperjem Mihevcem, ki je že kot majhen fant z očetom navdušeno spremljal dirkalne športe. Njegova strast do hitrosti ni ostala zgolj pred televizijskimi zasloni, saj se je tudi sam podal v svet dirkanja. Svojo pot je začel s kartingom, nato pa napredoval do voznika Formule 4. Ob tem ga je vedno zanimal tudi poslovni svet, zato je del svoje izobraževalne poti prehodil na Ekonomski fakulteti. Z nami je delil svoje začetke in razmišljanja o tem, kako pomembno je v življenju postavljati visoke cilje.

Pri 10. letih si se začel ukvarjati s kartingom, kasneje tudi z dirkanjem. Kdo te je navdušil za ta šport in kakšni so tvoji največji uspehi?

Ob nedeljah sva skupaj z očetom navdušeno spremljala dirke Formule 1 ter si delila ljubezen do moto športov. Ko sem se pri 10. letih sam začel ukvarjati z dirkanjem, je ljubezen do hitrostnih športov samo še rasla.

Moj največji uspeh je 3. mesto na dirki za WSK (World Series Kart). Omeniti moram, da večina voznikov F1 začne svojo dirkaško pot prav z dirkanjem v seriji WSK. Dirkal sem skupaj z Landom Norisom, Mickom Schumacherom in mnogimi drugimi, ki se trenutno kalijo v nižjih formulah (F3 in F2). Ponosen sem na svoje uspehe v različnih tekmovanjih serije WSK. V veliko veselje mi je, da sem pokazal mladim slovenskim dirkačem, kako se postaviti ob bok voznikom na najvišjem nivoju svetovnega dirkanja.

Bil si tudi voznik pri Formula 4 Driver v Torino Squadra Corse. Kako te je zaznamovala ta izkušnja?

Prestop iz kartinga v formulo ni preprost, saj se usedeš v dirkalnik, ki je povsem drugačen, veliko večji in predvsem hitrejši. V formuli 4 se vozniki prvič soočamo z vlogo aerodinamike in hitrostmi vse do 240 km/h in to pri le 14. letih. Prav zaradi vloge aerodinamike moramo vozniki spremeniti perspektivo. Skozi ovinek je na primer včasih bolj varno voziti hitreje, saj ima dirkalnik tako več oprijema in je manj verjetnosti za zdrs. Sam sem to znanje v svoje vsakdanje življenje prenesel tako, da včasih najbolj očitna rešitev ni najboljša rešitev. V F4 sem prav tako spoznal veliko zanimivih ljudi, ki nas še danes druži strast do tega hitrostnega športa.

Kako to, da si za študij izbral ravno EF? Kaj ti je EF dal?

Smer študija ekonomije je bila enostavna odločitev, saj so me ekonomija, finance in na splošno celotni poslovni svet vedno zanimali. S svetom financ sem se prvič spoznal pri 13. letih, ko sem odkril aplikacijo Plus500 in naredil prve korake na področju trgovanja. Kasneje v srednji šoli pa sem se ukvarjal tudi s trgovanjem kripto valut. EF mi je predstavil nove dele poslovnega sveta, ki so mi bili pred tem manj znani. V času študija sem spoznal, kaj me veseli in kaj bi rad počel v življenju. Poleg tega pa sem spoznal tudi veliko dobrih prijateljev, s katerimi smo zgradili in še gradimo odlična prijateljstva.

Že v času študija si opravil certifikat v “Negotiation Mastery” na Harvard University. Kakšna je bila izkušnja? Kako potekajo izbirni procesi?

Za opravljanje cetifikata sem se odločil predvsem zaradi tega, ker so pogajanja zelo pomemben del tako poslovnega kot zasebnega življenja in se mi zdi zelo koristna veščina. Na predavanjih so nam predstavili različne tehnike pogajanj, na kaj biti pozoren, kako se najbolj učinkovito pripraviti itd. Ker gre za certifikat, je bila večina sošolcev starejših, ki so že imeli službe v različnih industrijah. 

Gre za plačljiv program, ki traja 1 semester, zato izbirni proces ni tako zahteven.

Magisterij si vpisal na Bayes Business School. Kakšna je primerjava študija v Angliji in Sloveniji?

Največja razlika, ki sem jo opazil med Slovenijo in Anglijo je ta, da v Angliji profesorji dajo študentom pri izpitu na voljo, da si sami naredijo izbor vprašanj, na katera bodo odgovorili. Prav tako je veliko bolj praktičnih vprašanj in manj citiranja teorije. Prav tako vse izpite popravita 2 profesorja, ocene pa na koncu podeli “board of examination”. Prav tako je ocenjevanje anonimno. Na ta način je pri ocenjevanju zagotovljena nepristranskost. 

Vendar pa na primer študenti v Angliji nimajo vpogleda v izpit po tem, ko prejmejo oceno.

Kako ti izkušnje iz časov dirkanja pomagajo v poslovnem svetu?

Ker v Sloveniji nimamo primernih dirkališč za treninge in ker sem dirkal za italijansko ekipo, sem večino časa preživel v Italiji. Najbližje dirkališče je bilo 300 kilometrov stran od Ljubljane v bližini Benetk. To je zame pomenilo veliko odrekanja, predvsem druženju s prijatelji. Naučil sem se, da se je za uspeh velikokrat treba odreči prav tistim najbolj zabavnim stvarem. To pa velja tudi v poslovnem svetu, saj ko ustvarjaš podjetje, moraš za dosego ciljev večino svoje energije in časa posvetiti temu cilju.

Česa si si kot otrok neizmerno želel? Kaj si želiš danes?

Ko sem bil še otrok, sem si najbolj želel postati profesionalni voznik. Danes ne razmišljam več, da bi se s tem ukvarjal profesionalno. Želim si doseči finančno svobodo, da bi v življenju lahko užival v športu in potovanjih. V meni pa še vedno obstaja majhna želja, da bi ostal povezan s svetom F1 tako ali drugače. Zakaj bi bil pa ravno Walter Wolf edini Slovenec, ki je bil lastnik ekipe F1. Od nekdaj sem si postavljal visoke cilje.