Živa Agrež je diplomirala iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, in se je že kot dijakinja spogledovala s študijem na akademiji, je leta svoje upokojitve resno obarvala. Slika brez predhodnih skic, sproti upodablja svoja čustva, občutja in razmišljanja, ter črpa svoj navdih iz vsega, kar jo obdaja.

Videz nevidnega je njen 13. cikel umetniških del. Nastajal je v času pandemije in vojne med Ukrajino in Rusijo. V odrazu tega časa je precej zamenjala paleto barv in prvič v svojih delih upodobila človeka, saj je čas skozi katerega smo stopali oznanjal svet bolezni, vojne in razmajanih odnosov.

Otvoritev razstave je s svojimi besedami pospremila tudi Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka: “V tem ciklu je avtorica dosegla tisto, kar je bistvo umetnosti. Da nam pokaže tudi tisto, kar je nevidno in nam spregovori o tistem, kar je težko povedati, ali je celo neizrekljivo.“

Umetnica, ki že ustvarja nov, 14. cikel, imenovan Pravljični svet, je na vprašanje, s čim je povezana med tem, ko slika, odgovorila: “Samo sama s samo. Ni boljšega stanja na svetu, kot je ustvarjanje. Ker takrat pozabiš na vse, takrat ni ničesar. Takrat si samo ti in tisto delo, ki ga delaš. Pri pisanju je isto. Ti in pisanje, ti in slikanje – takrat pozabiš na vse skrbi, na vse bolezni, na vse muke, na vse spore. Takrat postane vse lepo in si samo ti v svojem svetu, ki ga oblikuješ.”

Z žarom v očeh, ki ga zagotovo prenaša v svoje delo – v slike, kot tudi v poimenovanja končnih izdelkov – je Agreževa delila besede, ki sicer niso bile direktno namenjene obiskovalcem dotične razstave, a vendar so vredne, da jih sliši prav vsak posameznik: “Vsem želim, da bi našli v življenju nekaj tako lepega, da bi jih tako napolnjevalo in delalo srečno, kot mene slikarstvo.”

Vabljeni, da se v juniju sprehodite skozi Galerijo Ekonomske fakultete in vidite nevidno.

Danica Tajčman, Efnews