Povše je razkril, da je bil njegov motiv za udeležbo na Maršu miru, sprva osebne narave. Želel je razumeti, kaj ta pohod pomeni za preživele in njihove družine, zato se je pridružil pohodu ob trideseti obletnici genocida, brez vnaprejšnjega načrta za nastanek fotografske serije. S kolegom novinarjem sta želela predvsem doživeti pot, po kateri so se leta 1995 Bošnjaki poskušali rešiti smrti. Fotografije so tako rezultat pristnega doživljanja – spontano zajeti trenutki, ki govorijo o tišini, bolečini, a tudi o dostojanstvu in moči preživelih. Povše pravi, da se kot fotograf prepusti dogajanju brez načrtovanja, saj želi ujeti tisto, kar se dogaja tukaj in zdaj. Njegov pristop je subjektiven, skoraj meditativno opazujoč, pri čemer ne išče senzacionalizma, temveč človečnost.

Kljub težki tematiki razstava ni le prikaz trpljenja, ampak predvsem poziv k razmisleku. Avtor poudarja, da je o teh dogodkih nujno govoriti, saj molk ne preprečuje ponavljanja. Pomembno se mu zdi, da razstava ni umeščena le v čas julijskih komemoracij, temveč tudi v druge mesece, da bi ohranili zavest o tem, kaj se je zgodilo skozi vse leto. Med hojo na Maršu miru je Povše srečal številne preživele in svojce žrtev, ki so z njim delili svoje zgodbe. Še posebej ga je ganila moč teh ljudi, ki kljub neizmerni žalosti ne prenehajo govoriti o preteklosti, saj menijo, da je trpljenje ob spominjanju manjše od tišine. Njihov cilj ni obujanje bolečine, temveč opozarjanje, da se to lahko zgodi spet – kjerkoli in komurkoli.

Fotograf je poudaril, da je bil njegov položaj kot opazovalca in fotografa med udeleženci marša sprejet z razumevanjem. Prepoznali so ga kot posrednika, ki s svojim delom širi njihovo sporočilo. Ravno zato razstava ohranja dostojanstvo žrtev – ne gre za dokumentiranje tragedije, temveč za spoštljivo predstavitev človeške bolečine, poguma in upanja. Obiskovalce razstave avtor nagovarja, naj ne obračajo pogleda stran. Sovraštvo in brezbrižnost sta tista, ki omogočata, da se tragedije, kot je genocid, ponovijo. Če se posameznik počuti oškodovanega ali zapostavljenega, naj ne išče sovražnika, temveč pot dialoga. Pot od majhne krivice do množičnega nasilja je, kot pravi Povše, žal pogosto zelo kratka.

Razstava 8372 plus ima poseben pomen tudi zaradi svojega prostora – postavljena je bila v akademsko okolje Ekonomske fakultete. S tem je spomin na Srebrenico vstopil v prostor mladih, ki se vsakodnevno ukvarjajo z vprašanji družbenih struktur, ekonomije in medsebojnih odnosov. Povše je poudaril, da so prav mladi ključni nosilci spomina in odgovornosti za prihodnost. Ne glede na življenjske izzive se morajo zavedati, da zgodovina ni nekaj oddaljenega, ampak vedno prisotnega. Razstava spodbuja empatijo, sočutje in zavračanje brezbrižnosti – opozarja, da se genocid ni zgodil daleč stran in da se lahko ponovi tudi tukaj.

Sporočilo razstave je zato izrazito univerzalno. V času, ko se svet znova sooča z oboroženimi spopadi, od Gaze do Ukrajine, Povše opozarja na pomen spomina in dialoga. Njegove fotografije ne govorijo le o preteklosti, temveč o sedanjem trenutku – o nevarnostih sovraštva, ki ga pogosto spodbujajo nacionalizmi, predsodki in tišina. Razstava 8372 plus v Galeriji EF tako ni le umetniški dogodek, temveč moralni poziv. Gledalca postavlja pred vprašanje, kaj pomeni človečnost in kako jo lahko ohranimo.

Avtorica: Ema Zajec