Andreja Gregorič: Podobe mesta
V torek, 2. decembra 2025, se je v Galeriji Ekonomske fakultete odprla nova razstava. Avtorica tokratne razstave je ljubljanska umetnica Andreja Gregorič, naslov pa je »Mesto«. Naslov razstave govori sam zase, prav tako pa govori o nagnjenosti avtorice k beleženju mesta in njegovega dogajanja. Ni težko uganiti, da so motivi seveda prav ljubljanske ulice, saj prav do tega mesta avtorica goji še posebej globoko ljubezen. Andreja Gregorič s to razstavo dokazuje, da poleg ilustriranja spretno vihti umetniško palico slikarke.
Avtorica v svojih delih na slogovno mnogoter način primarno zajema mesto v vsej njegovi živahnosti. Na eni steni so risbe, na katerih zajema ljudi in njihovo gibanje, zajema njihove živali, ulične svetilke, kavarne, trgovine, skratka vse, kar se na dotični lokaciji v mestu dogaja. Ob pogledu na slike je skoraj slišati lajanje psov, govor ljudi, topot mimohodcev. Same risbe so videti zelo realistično, narisane so iz perspektive prvoosebnega opazovalca in jasno kažejo, kakšno se mesto zdi neposredno skozi avtoričine oči. Gregorič o svoji metodi pravi, da je sprva nekoliko spontana. Rada se usede nekam v mestu in zgolj opazuje ljudi in njihovo početje. To v njej vzbuja zanimanje in inspiracijo za ustvarjanje. Sama metoda, ki jo avtorica opisuje, tako sovpada z občutkom živosti vsake risbe in slike. Ljudje so na slikah upodobljeni drobno, vedno v nekem gibanju, zajetem v hipnem stanju. Risbe ge. Gregorič so dejansko intimen dokument prostora in časa.
Otvoritev razstave je popestrila tudi umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je razstavo podrobno analizirala. Pravi, da je v avtorici zaznati likovno občutljivost, ki je pogojena s pogledom na zunanji svet, ki ga avtorica prevaja v izrazno sredstvo, torej v risbo. Citirala je tudi filozofa Hegeleja, ki je v svoji filozofiji estetike dejal, da se v prostoročni risbi umetnikov duh najbolj prelije v spretnost roke in se tako popolno izrazi. Tako Stibilj Šajn interpretira te risbe kot avtoričin odnos do vizualne stvarnosti.
Na drugi steni so slike, ki so slogovno popolnoma drugačne od risb. Gre za modernistične slike, ki sicer zajemajo mesto, vendar ga abstrahirajo z nadrealističnimi barvami, ki pronicajo ena v drugo, se razmažejo, se razidejo in srečajo ter predvsem ponovno obarvajo mesto. Kot pravi Stibilj Šajn, gre pri teh slikah za premišljeno polaganje barvnih ploskev. Hiše in stavbe kot nekakšne kulise zrejo v gledalca in iščejo komunikacijo z njim. Tako gre na drugi steni za popolnoma drugačno duhovno razsežnost mesta. Te slike odpirajo vprašanje: kako doživljamo mesto? Kaj v njem vidimo oz., še bolj, kaj v njem spregledamo?
Kljub temu da je v modernem času mesto večkrat prostor kritike, saj je za razliko od podeželja mesto pogosto prostor onesnaževanja in nesnage, industrije in smoga, se avtorica prav zato rada zadržuje v Ljubljani, ki ima ravno to prednost: čistočo v mestu, kar prinese tudi čistočo v duhu, torej na slikah. Prav tako, kot sijejo luči v mestu, se zdi, da sije luč mestnega življenja v Andreji Gregorič, ki bo prav gotovo sijala v njeni prihodnji umetnosti.
Avtor: Marko Čadež Mačkić
