Na odprtju razstave je zbrane nagovorila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je Lazarevićev opus umestila v širši kontekst slovenskega likovnega prostora. Poudarila je njegovo dolgoletno zvestobo motivu Ljubljane ter značilno slikarsko govorico, ki ne temelji na spektaklu ali radikalnih prelomih, temveč na poglobljenem, ponavljajočem se dialogu z istim likovnim problemom. Po njenem mnenju Lazarevićeve podobe mesta in figur ne delujejo kot dokument časa, temveč kot vizualna kontinuiteta spomina, v kateri se realni prostor preobraža v osebno izkušnjo.

Dogodek je glasbeno spremljal Miha Dragoš, katerega umirjena in zadržana interpretacija je dodatno poudarila kontemplativno vzdušje razstave ter obiskovalcem omogočila bolj zbran stik z razstavljenimi deli.

V spremljevalnem intervjuju je Lazarević izpostavil, da je Ljubljano začel slikati že ob prihodu v mesto v času študija, ko ga je prevzela njena arhitektura, prostorska zgoščenost in posebna »prijaznost« urbanega okolja. Mesto razume kot prostor osebne identifikacije, ki se je skozi desetletja spreminjal, a v svojem historičnem jedru ohranil prepoznavno kontinuiteto. Prav ta stabilnost starega mestnega jedra ob Ljubljanici se po njegovem mnenju najmočneje preslika v njegovih delih, medtem ko sodobnejše spremembe prostora ostajajo bolj obrobne.

Poseben poudarek razstave predstavljajo ženske figure; Ljubljančanke, ki jih umetnik ne razume kot idealizirane podobe ali portrete konkretnih oseb, temveč kot vizualni izraz vitalnosti mesta. Kot je poudaril, ga zanimajo predvsem posebnosti in značaji, ki izstopajo iz povprečja, saj prav ti po njegovem mnenju najbolje utelešajo duh urbanega prostora. Ženska figura v njegovem slikarstvu tako ne dopolnjuje arhitekture, temveč z njo vzpostavlja pripovedni kontrast.

Lazarević je ob tem poudaril, da razume svojo umetnost predvsem kot sredstvo ustvarjanja prijetne, estetske izkušnje. Njegov cilj ni provokacija ali konceptualno razgrajevanje pomena, temveč ponudba stabilnega vizualnega sveta, v katerem se gledalec lahko ustavi, umiri in prepozna lepoto. Kot je dejal, slika »za dušo«; svojo in gledalčevo, brez ambicije po tržnem uspehu ali aktualni umetniški relevanci.

Razstava Ljubljana in Ljubljančanke tako deluje kot zrela retrospektivna izpoved avtorja, ki skozi desetletja razvija prepoznaven likovni jezik in z njim gradi trajen, reflektiran odnos do mesta, v katerem živi in ustvarja.

Avorica članka: Ema Zajec