Kaj te je pripeljalo iz Skopja v Ljubljano?

V Ljubljano sem se preselila pred skoraj petimi leti, ko sem se odločila za magistrski študij marketinga na Ekonomski fakulteti. Takrat se mi je zdelo, da stopam v popolnoma neznano. V Sloveniji nisem poznala nikogar, prilagoditi sem se morala novi kulturi, novemu jeziku in drugačnemu načinu življenja.

Danes lahko iskreno rečem, da je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Izkušnja me je na številne načine izzvala in spodbudila k osebni ter profesionalni rasti. Pri Sloveniji najbolj cenim kakovost življenja in ravnovesje med poklicnimi ter osebnim življenjem.

Po petih letih se mi včasih zgodi, da si želim »domov«, ne glede na to, ali sem v Skopju ali Ljubljani. Na neki način imam srečo, da imam danes dve mesti, ki ju lahko imenujem dom.

Po petih letih življenja v Sloveniji sem ugotovila, da se doma počutim tako v Skopju kot v Ljubljani. Ko sem v enem mestu, pogosto rečem, da grem “domov” v drugo. Zato imam občutek, da imam danes dva kraja, ki ju lahko imenujem dom in to je nekaj, za kar sem zelo hvaležna. 

Kaj ti najprej pride na misel, ko pomisliš na čas, ki si ga preživela na Ekonomski fakulteti? 

Ena prvih stvari, ki sem jih opazila, je bila odlična organiziranost in digitaliziranost fakultete. Študenti smo imeli enostaven dostop do informacij, gradiv in vseh obveznosti, kar je študij naredilo zelo pregleden in enostaven za načrtovanje.

Še pomembneje pa je, da me je študij naučil kritičnega razmišljanja, analiziranja poslovnih izzivov in prilagajanja novim okoliščinam. To so veščine, ki jih pri svojem delu uporabljam vsak dan.

V zelo lepem spominu so mi ostale tudi profesorice, predvsem prof. dr. Barbara Čater, prof. dr. Vesna Žabkar in prof. dr. Irena Vida. Eden izmed izbirnih predmetov je bil posvečen kulturnim razlikam in mednarodni poslovni komunikaciji. Takrat se mi je zdel izjemno zanimiv, danes pa pri delu s strankami in partnerji z različnih koncev sveta še posebej cenim znanje, ki sem ga pridobila pri tem predmetu.

Morda najpomembnejša lekcija, ki sem jo odnesla s fakultete, pa je spoznanje, da se učenje nikoli ne konča. Tehnologija, poslovni modeli in pričakovanja strank se nenehno spreminjajo, zato je radovednost postala nepogrešljiv del mojega poklicnega življenja.

Tvoja karierna pot v podjetju Visionect, ki svoje rešitve razvija pod blagovno znamko Joan, se je začela že v času študija. Kako se je razvijala in kam te je pripeljala danes? 

Podjetju sem se pridružila kot študentka na delovnem mestu, ki je združevalo marketing in prodajo. Takšna vloga mi je takrat zelo ustrezala, saj sem lahko gradila na svojih preteklih izkušnjah iz marketinga, hkrati pa razvijala nova znanja.

Pred prihodom v Slovenijo sem delala v marketingu, med drugim tudi v marketinškem oddelku banke Sparkasse v Severni Makedoniji. Sčasoma sem se vedno bolj usmerjala v prodajo in skrb za stranke.

Danes vodim eno največjih regij podjetja Joan, ki vključuje države južne Evrope, Azije, Afrike, Avstralije in Baltika.

Moje delo združuje upravljanje odnosov s strankami, poslovni razvoj, koordinacijo projektov in strateško načrtovanje. Tesno sodelujem z organizacijami pri iskanju rešitev za njihove izzive ter jim pomagam kar najbolje izkoristiti naše produkte.

Ko pogledam nazaj na zadnja štiri leta, sem ponosna ne le na karierni napredek, temveč tudi na vse, kar sem se naučila na tej poti. Ena od lekcij, ki me spremlja še danes, je, da je napredek pogosto pomembnejši od popolnosti. Včasih je bolje narediti korak naprej, se učiti sproti in se nenehno izboljševati, kot pa čakati na pravi »popoln« trenutek. 

Vse bolj živimo in delamo v digitalnem svetu. Kako pomemben je po tvojih izkušnjah človeški stik? 

Tehnologija je nedvomno spremenila način, kako komuniciramo. Omogoča nam učinkovito sodelovanje s strankami in partnerji po vsem svetu, številnih med njimi morda nikoli ne bom srečala v živo.

Kljub temu tehnologija ne more nadomestiti zaupanja. Stranke hitro prepoznajo, ali si si vzel čas zanje, razumel njihove potrebe in jim iskreno želel pomagati pri iskanju najboljše rešitve. 

Zato osebni odnosi ostajajo zelo pomemben del mojega dela. Kadar je mogoče, partnerje povabimo na obisk v Slovenijo ali pa si vzamemo čas za osebna srečanja. Takšni stiki pogosto ustvarijo veliko trdnejše temelje za dolgoročno sodelovanje kot katerikoli virtualni sestanek.

To sem že večkrat doživela v praksi. Eden od obiskov pri partnerju v Švici je na primer prerasel v pomemben projekt, saj smo skozi osebno srečanje lažje vzpostavili zaupanje, predstavili naše rešitve in bolje razumeli njihove potrebe. Takšne izkušnje me vedno znova spomnijo, da so v središču vsakega poslovnega sodelovanja ljudje. 

Kaj te pri delu v prodaji najbolj navdušuje? 

Največ zadovoljstva mi prinaša reševanje resničnih izzivov strank.

Pri prodaji me privlači tudi strateški vidik dela. Pogajanja so zanimiva, ker te spodbujajo k ustvarjalnemu razmišljanju in iskanju različnih pristopov. Največje zadovoljstvo pa pride kasneje, ko stranka uspešno uvede rešitev in opazi konkretne izboljšave pri svojem delu.

Takrat tehnologija postane nekaj več kot zgolj produkt. Postane orodje, ki ljudem dejansko pomaga delati bolje in učinkoviteje.

Prav ta vpliv me najbolj motivira.

Joan razvija rešitve za upravljanje sodobnih delovnih okolij. Kako si predstavljaš delovno okolje prihodnosti in kakšno vlogo bo pri tem imela tehnologija? 

Delovno okolje se je v zadnjih letih močno spremenilo, predvsem po pandemiji. Pisarne niso več zgolj prostori, kamor prihajamo opravljat individualne naloge. Vse bolj postajajo prostori sodelovanja, ustvarjalnosti in povezovanja.

Verjamem, da se bo ta trend nadaljeval. Individualno in osredotočeno delo bo pogosto potekalo na daljavo, medtem ko bodo pisarne namenjene izmenjavi idej, gradnji odnosov in skupnemu ustvarjanju.

Umetna inteligenca bo pri upravljanju delovnih okolij nedvomno igrala vse pomembnejšo vlogo. Že danes vidimo, kako lahko tehnologija poenostavi vsakodnevne procese in izboljša uporabniško izkušnjo zaposlenih. Rešitve Joan organizacijam pomagajo bolje razumeti, kako se njihovi prostori uporabljajo, ter na podlagi podatkov sprejemati bolj premišljene odločitve o razporeditvi in uporabi delovnega okolja. S pomočjo podatkov v realnem času omogočajo večjo preglednost nad delovnimi prostori, učinkovitejše načrtovanje virov in boljšo izkušnjo zaposlenih pri vsakodnevnem delu. V času, ko številna podjetja uvajajo hibridne modele dela, postaja prav prilagodljivo in podatkovno podprto upravljanje delovnega okolja vse pomembnejši del uspešnega poslovanja. 

Ne verjamem pa, da bo tehnologija nadomestila človeški vidik dela. Odnosi, ustvarjalnost in sodelovanje bodo ostali ključni. Prihodnost delovnega okolja ne bo v izbiri med ljudmi in tehnologijo, temveč v iskanju ravnovesja med obojim, kjer tehnologija podpira ljudi in jim omogoča, da svoje delo opravljajo še bolje.

Pogosto praviš, da imaš danes dva doma. Kako se tvoj vsakdan razlikuje med Ljubljano in Skopjem ter kaj ti vsak od njiju pomeni? 

Pri Ljubljani imam najraje ravnovesje med mestnim življenjem in naravo. V le nekaj minutah lahko iz mestnega središča prideš do pohodniške poti ali mirnega kotička v naravi. Preživljanje časa na prostem je postalo pomemben del mojega življenja, pa naj gre za pohodništvo, raziskovanje Slovenije ali preprosto uživanje v naravi s prijatelji in sodelavci.

Skopje pa ostaja tesno povezano z mojo družino, najbližjimi prijatelji in mojimi koreninami. Ko se vrnem, si rada vzamem čas za ljudi, ki mi veliko pomenijo, ter za dolge pogovore ob kavi in dobri hrani. To je pomemben del makedonske kulture.

Obe mesti sta pomembno oblikovali osebo, kakršna sem danes. Ljubljana predstavlja življenje, ki sem si ga zgradila sama, Skopje pa me vedno znova spomni, kje se je moja pot začela. In med njima ne bi želela izbirati.