Zakaj monarhije preživijo: gospodarska uspešnost kot temelj ustavne monarhije

Avtorja:

• Nuno Garoupa, George Mason University, Antonin Scalia Law School
• Rok Spruk, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta

Ključne besede:

ustavna monarhija | gospodarska rast | politične institucije | institucionalna stabilnost | primerjalna politična ekonomija

Kakšen je namen raziskave in kakšno raziskovalno vprašanje sta si zastavila?

Namen raziskave je bil ponovno ovrednotiti dolgoletno predpostavko, da naj bi ustavne monarhije spodbujale politično stabilnost in s tem tudi gospodarsko rast. Velik del obstoječe literature izhaja iz opazovanja, da so danes najuspešnejše demokracije pogosto monarhije, vendar tak pristop ne loči med vzrokom in posledico.

Osrednje raziskovalno vprašanje, ki sva si ga zastavila, je bilo zato preprosto, a temeljno: ali ustavna monarhija sama po sebi spodbuja dolgoročno gospodarsko rast ali pa gospodarska razvitost določa, ali monarhija sploh lahko preživi? V raziskavi preizkusiva, ali je opažena prednost monarhij posledica njihove institucionalne učinkovitosti ali pa rezultat zgodovinske selekcije.

Ključno vprašanje je bilo, ali so monarhije uspešne zato, ker spodbujajo rast, ali pa preživijo le tiste, ki so že vnaprej umeščene v bogatejša, institucionalno zrela okolja. Empirični rezultati potrjujejo slednje. Zgodovinski obstoj monarhije je predvsem odvisen od predhodne gospodarske uspešnosti države, ne pa od njenega prispevka h krepitvi rasti.

Katere so ključne ugotovitve vaše raziskave?

Raziskava pokaže, da ustavne monarhije same po sebi ne spodbujajo gospodarske rasti. Ko primerjamo države skozi skoraj 150 let podatkov, ugotovimo, da monarhije nimajo pozitivnega vpliva na raven BDP na prebivalca ali na dolgoročno gospodarsko konvergenco. V večini osnovnih modelov so vplivi nevtralni, v naprednejših ekonometričnih pristopih pa celo rahlo negativni.

Rezultati kažejo, da so uspešne sodobne monarhije preprosto tiste, ki so v zgodovini že imele dovolj gospodarske moči, da so preživele vojne, krize in družbene spremembe. Prosperiteta, ne monarhija sama, je ključni pogoj za njihov obstoj. V državah z nizko gospodarsko razvitostjo monarhije niso ustvarile dovolj stabilnosti ali rasti, zato so jih nadomestile republike.

Podrobnejša analiza prehodov med režimi potrjuje, da so republikanske ureditve dolgoročno uspešnejše v državah, ki niso bile dovolj bogate, da bi podpirale ustavno monarhijo. Zato navidezna prednost današnjih monarhij ni rezultat njihove institucionalne učinkovitosti, temveč zgodovinske selekcije: preživele so le tiste, ki so bile že od začetka umeščene v gospodarsko uspešno okolje.

Skupni zaključek raziskave je jasen: monarhije ne ustvarjajo gospodarske rasti, gospodarska rast omogoči preživetje monarhij. Monarhija je stabilna le tam, kjer so ekonomske in institucionalne osnove dovolj močne, da vzdržujejo to obliko politične ureditve.

Kaj vas je v procesu raziskovanja presenetilo?

Najbolj presenetljivo odkritje je bilo, da pozitivna podoba ustavnih monarhij, ki jo pogosto zasledimo v medijih in javnih razpravah, ni posledica njihove institucionalne posebnosti, temveč zgodovinskega preživetja najuspešnejših primerov. Pričakovali bi, da bodo monarhije kot politični sistem imele vsaj nekaj stabilnega, merljivega vpliva na gospodarsko rast. Toda podatki kažejo drugače. Ko odstranimo učinke zgodovine, geografije in bogastva, prednost izgine.

Presenetilo me je tudi, kako močno sta bila rezultat in interpretacija odvisna od dolgoročne perspektive. Če bi opazovali samo sodobne monarhije, bi zlahka prišli do napačnega zaključka, da so uspešnejše. Šele ko sem preučil skoraj 150 let podatkov, je postalo jasno, da je večina nekdanjih monarhij preprosto propadla in da tiste, ki so ostale, niso nujno uspešne zaradi monarhije, temveč zato, ker so bile že prej gospodarsko in institucionalno močnejše.

Nenazadnje me je presenetila tudi vztrajnost zgodovinskih vzorcev. Države, ki so bile pred prvo svetovno vojno bogate, so veliko verjetneje ohranile monarhijo, revnejše pa so jo izgubile. Ti vzorci so se ponavljali ne glede na celino, kulturo ali stopnjo demokratizacije. Raziskava je tako razkrila, da se politične institucije pogosto ohranijo ali propadejo iz razlogov, ki ležijo globoko v gospodarski preteklosti, in ne v njihovih simbolnih ali kulturnih funkcijah, kot pogosto domnevamo.

Katerim ciljnim javnostim vaše ugotovitve koristijo in kako jih lahko uporabijo?

Ugotovitve raziskave so koristne predvsem za odločevalce, ki oblikujejo ustavne reforme in razmišljajo o institucionalni stabilnosti. Študija jasno pokaže, da politični sistemi ne delujejo v vakuumu. Njihova uspešnost je močno odvisna od gospodarskih temeljev. To pomeni, da morajo oblikovalci politik pri razmisleku o ustavnih spremembah upoštevati širši razvojni kontekst, ne zgolj simbolne ali zgodovinske argumente. Raziskava jim pomaga razumeti, da institucije preživijo le, če jih podpira dovolj močna gospodarska in fiskalna osnova.

Pomembne so tudi za akademike in raziskovalce s področja politične ekonomije, zgodovine institucij in ustavnega prava. Rezultati ponujajo nov teoretični okvir, ki razlaga, zakaj nekatere politične ureditve obstanejo skozi stoletja, druge pa hitro izginejo. Študija tako prispeva k boljšemu razumevanju dolgoročne institucionalne evolucije in ponuja metodološko zasnovo, ki jo je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju drugih režimskih sprememb.

Nazadnje so ugotovitve relevantne tudi za širšo javnost, zlasti v državah, kjer se razprave o monarhiji ali republikanski ureditvi pojavljajo v političnem diskurzu. Raziskava pokaže, da razumevanje zgodovine ni dovolj. Pomembno je razumeti tudi gospodarsko ozadje, ki določa, kateri politični sistemi lahko dolgoročno preživijo. Bralcem tako pomaga preseči romantične predstave o monarhijah in razumeti, kako tesno sta politična stabilnost in gospodarska uspešnost prepleteni.

Kako menite, da bodo izsledki vaše raziskave vplivali na trajnostni razvoj?

Ugotovitve raziskave poudarjajo, da trajnostni razvoj temelji na stabilnih gospodarskih in institucionalnih pogojih, ne pa na simbolnih ali zgodovinskih oblikah političnega sistema. Raziskava pokaže, da politične ureditve, ki nimajo dovolj močne gospodarske osnove, dolgoročno ne morejo zagotavljati stabilnosti in odpornosti. To je ključno sporočilo za trajnostni razvoj, saj poudarja, da noben politični model sam po sebi ne zagotavlja napredka, če ga ne podpira vzdržna gospodarska struktura.

Rezultati tudi kažejo, da morajo države pri oblikovanju dolgoročnih razvojnih strategij najprej investirati v institucionalno zmogljivost, fiskalno vzdržnost in ekonomsko odpornost. Ti elementi so predpogoj za stabilnost, ki omogoča trajno izvajanje razvojnih politik. Z vidika trajnostnega razvoja je zato pomembno razumeti, da se lahko politične institucije ohranijo in delujejo učinkovito le v okolju, kjer so gospodarske razmere dovolj močne, da podpirajo dolgoročne cilje.

Nazadnje raziskava prispeva k širšemu razumevanju, da trajnost ni le okoljsko vprašanje, temveč tudi institucionalno. Stabilne institucije, ki so prilagojene svojim gospodarskim osnovam, omogočajo bolj premišljene politike, manjšo politično volatilnost ter boljše pogoje za dolgoročno načrtovanje, kar je eden ključnih temeljev trajnostnega razvoja.

Cilji trajnostnega razvoja (SDGs), ki jih članek nagovarja:

• SDG 8 – dostojno delo in gospodarska rast
• SDG 10 – zmanjšanje neenakosti
• SDG 16 – mir, pravičnost in močne institucije

Prispevek je objavljen v:

European Journal of Law and Economics (Springer Nature)

Vsebina prispevka je prosto dostopna na povezavi:

Constitutional monarchy and long-run economic growth: friends or foes?