Če bi me še pred nekaj tedni vprašali, ali kolesarim, bi bil odgovor precej enostaven: ne.

Po torkovem webinarju »Kaj rekreativci delamo narobe pri pripravah na kolesarsko turo?« pa sem se zalotila, da že brskam po spletu in primerjam različne modele koles.

Predavanje Gorazda Penka, dolgoletnega poznavalca kolesarstva in direktorja Maratona Franja, je bilo namreč veliko več kot le zbirka nasvetov o treningu, prehrani in opremi. Bilo je pripoved o kulturi kolesarjenja, o užitku gibanja in o tem, zakaj se ljudje vedno znova vračajo na kolo.

Kolesarjenje je bilo po njegovih besedah dolgo časa razumljeno predvsem kot šport, ki pomaga pri rehabilitaciji po poškodbah. Danes pa predstavlja veliko več. Je način gibanja, sprostitve, druženja in raziskovanja. Penko je posebej izpostavil tudi občutek svobode in celo ustvarjalnosti, ki ga prinaša dolga vožnja. Ko so možgani bolj prekrvavljeni, se marsikatera službena težava zdi lažje rešljiva, dobre ideje pa pogosto pridejo ravno med vrtenjem pedal.

Ker je bil webinar pripravljen v sodelovanju z Maratonom Franja, sem dobila tudi zanimiv vpogled v zgodbo največjega rekreativnega kolesarskega dogodka v Sloveniji.

Presenetilo me je, kako se je iz enodnevne prireditve razvil v tridnevni festival kolesarstva, ki danes vključuje vse od družinskega maratona in Barjanke do kronometra in gorskokolesarskega izziva. Za dogodkom, ki ga večina udeležencev doživi kot en lep kolesarski vikend, stoji celoletno delo ekipe in več kot 2.300 ljudi, ki sodelujejo pri njegovi izvedbi.

Med vsemi zanimivostmi mi je najbolj ostal v spominu podatek, da velja Franja za enega lažjih maratonov na svetu, a hkrati za enega najhitrejših. Prav ta hitrost pa je pogosto past za rekreativne kolesarje, ki se na začetku prepustijo tempu množice in prehitro porabijo moči za nadaljevanje trase.

Pravzaprav je bila to ena od rdečih niti večera, da pri kolesarjenju ni najpomembneje, kako hitro začneš, ampak kako pametno razporediš moči do cilja.

Še ena misel, ki se mi je vtisnila v spomin, je bila razlika med profesionalnimi, amaterskimi in rekreativnimi kolesarji. Profesionalci trenirajo za rezultat. Amaterski kolesarji so pogosto nekje vmes, imajo službe in druge obveznosti, a svoj prosti čas v veliki meri prilagajajo treningom in tekmovanjem. Rekreativci pa kolesarijo predvsem zaradi zdravja, dobrega počutja, druženja in užitka. 

Ni treba trenirati vsak dan. Ni treba voziti do popolne izčrpanosti. Ni treba posnemati Tadeja Pogačarja.Treba pa je poslušati svoje telo.

Prav regeneraciji je namenil presenetljivo velik del predavanja. Večina ljudi razmišlja predvsem o treningih, kilometrih in športnih urah, veliko manj pa o počitku. A kot je poudaril, brez počitka ni napredka. Še posebej po določeni starosti, ko telo za regeneracijo potrebuje bistveno več časa kot pri mlajših športnikih. Včasih je najboljša odločitev prav to, da kakšen dan ne greš na kolo.

Veliko praktičnih nasvetov smo dobili tudi glede opreme. Čelada ni modni dodatek, ampak nekaj, kar ti lahko reši življenje. Očala niso zgolj estetski detajl. Tudi rezervna zračnica, tlačilka in osnovno orodje niso namenjeni le najbolj zagnanim navdušencem, ampak lahko na turi prihranijo veliko nevšečnosti.

Pri prehrani in hidraciji je bilo sporočilo presenetljivo preprosto. Pred daljšimi turami se priporočajo lahko prebavljivi obroki, kot so riž ali testenine z nekaj masla ali olivnega olja in parmezana, med samo vožnjo pa predvsem to, da ne eksperimentiramo z izdelki, ki jih še nikoli nismo preizkusili na treningu. Tudi najbolj obetaven energijski gel ni dobra ideja, če ga prvič odpremo šele na dan dogodka.

Posebej mi je ostala v spominu misel, da v športni prehrani pogosto iščemo zapletene rešitve, čeprav so najbolj učinkovite pogosto precej preproste. V času, ko nas z vseh strani nagovarjajo športni napitki, geli in prehranski dodatki, je bilo osvežujoče slišati, da za večino rekreativnih kolesarjev ob uravnoteženi prehrani pogosto povsem zadostuje voda. Opozoril je tudi na eno najpogostejših napak rekreativcev, da začnejo piti šele, ko postanejo žejni. Takrat je lahko že prepozno. Hidracija se začne že pred aktivnostjo in se nadaljuje postopoma skozi celotno vožnjo, tudi kadar občutka žeje sploh še ni.

Najbolj sem se nasmejala zgodbi o slani goveji juhi na vrhu klanca na Kladju, ki je bila nekoč ena najbolj priljubljenih postojank na Franji. Penko je pripovedoval, kako mu udeleženci še danes povedo, da je bila prav tista goveja juha ena od stvari, ki so si jih najbolj zapomnili z maratona. Ne najnovejši gel ali energijska ploščica, ampak preprosta domača, slana, juha.

Morda je ravno v tem čar rekreativnega športa.

Da na koncu niso najpomembnejši številke, kilometri ali povprečna hitrost. Ampak občutki, zgodbe in ljudje.

To se je pokazalo tudi po uradnem zaključku predavanja. Čeprav je bil webinar predviden do 20.30 ure, se je pogovor z vprašanji iz občinstva zavlekel še precej dlje. Med temami, ki so me najbolj pritegnile, so bile predvsem zelo praktične dileme: kako usklajevati treninge s službo in družinskim življenjem, zakaj se med daljšo vožnjo včasih pojavi občutek »praznega želodca« kljub temu, da smo jedli, ter kako se razlikujejo izkušnje ženskih in moških kolesarjev, še posebej pri spustih, kjer samozavest pogosto igra enako pomembno vlogo kot fizična pripravljenost.  Vprašanj ni zmanjkalo, prav tako ne odgovorov.

Ko sem ob koncu zaprla Zoom, nisem postala kolesarka.

Sem pa prvič dobila občutek, da bi morda to lahko postala. In če me danes vprašate, ali razmišljam o nakupu kolesa?

Odgovor ni več ne.

Avtorica: Nina Brauc