Zaključno slovesnost zimskih olimpijskih iger Milano Cortina 2026 smo mnogi gledali po televiziji, morda z občudovanjem veličastnih prizorov, glasbe, luči in gibanja, ne da bi se zares vprašali, koliko odločitev, raziskovanja, pogovorov in ustvarjalnega poguma stoji za vsakim kadrom. Prav zato je bil pogled v zakulisje toliko bolj dragocen. Pokazal je, da se veliki trenutki ne zgodijo sami od sebe, ampak nastanejo iz natančnega poslušanja prostora, ljudi in zgodbe, ki jo želiš povedati.

Adriano Martella, kreativni direktor slovesnosti in vodja kreativnega oddelka v podjetju Filmmaster, nas je že na začetku postavil pred zanimivo misel: zaključna slovesnost olimpijskih iger je običajno razumljena kot praznovanje, kot zadnje skupno druženje športnikov in čustveni zaključek iger. Njihova ekipa pa si je želela več. Ni želela ustvariti le zabave, temveč dogodek, ki bi premislil, kaj zaključna slovesnost sploh lahko pomeni. Od tod tudi misel, ki je zaznamovala celotno predstavitev: ne tekmuj v velikosti, tekmuj v pomenu.

Ta izhodiščna ideja je bila še toliko bolj pomembna, ker prizorišče ni bilo klasičen stadion, temveč Arena di Verona, eden najstarejših še vedno delujočih amfiteatrov na svetu, starejši od rimskega Koloseja. Prostor z izjemno zgodovino, lepoto in težo, a tudi z zelo konkretnimi omejitvami. Arena nima neomejenega zakulisja, nima prostora za velike scenske elemente, nima infrastrukture, ki bi jo pričakovali pri dogodku takšnega obsega. Prav zato se je ena ključnih ustvarjalnih odločitev zgodila tam, kjer bi mnogi videli predvsem težavo.

Omejitve so postale koncept. Ker ni bilo dovolj prostora, so ustvarili podzemni svet pod odrom. Dvigalo, skriti prehodi, nenadni prihodi na sceno in presenetljive spremembe prizorov niso bili zgolj tehnična rešitev, ampak del zgodbe. Arena ni bila samo prizorišče, temveč eden od glavnih protagonistov slovesnosti. Njena antična zunanjost je stopila v dialog s sodobno scenografijo, lučjo, digitalnimi elementi in televizijskim jezikom. Preteklost ni bila kulisa, ampak živa prisotnost.

Iz tega spoštovanja do prostora se je naravno razvila tudi vloga opere. Arena di Verona je neločljivo povezana z operno tradicijo, zato opera v slovesnosti ni nastopila kot dekorativni motiv, temveč kot kulturni jezik. Martella je poudaril, da opere ni mogoče uporabiti površno. Najprej jo je treba razumeti, šele nato interpretirati. V tem je bilo čutiti pomembno ravnotežje med spoštovanjem tradicije in željo, da jo približajo sodobnemu občinstvu.

Rdeča nit slovesnosti je bila lepota, vendar ne kot nekaj statičnega ali okrasnega. Govorili so o lepoti v akciji. O lepoti, ki se premika, spreminja in povezuje umetnost, šport, naravo in ljudi. V tem okviru je voda postala eden najmočnejših simbolov. Vodni krog je povezal gore, reke, Benetke, razpršena prizorišča iger in širše sporočilo o krhkosti narave ter medsebojni povezanosti. Voda ni bila le tema enega prizora, temveč pripovedni sistem, ki je nežno, a jasno nosil sporočilo trajnosti in enotnosti.

V središču vsega pa so ostali ljudje. Martella je posebej poudaril, da športniki niso protokolarni element, ampak razlog, da zaključna slovesnost sploh obstaja. Zato so jih želeli prikazati kot prave nosilce zgodbe, ne le kot udeležence parade. Enako pomembno mesto so dobili prostovoljci, lokalna skupnost, umetniki, plesalci, kostumografi, tehniki in vsi tisti, ki jih gledalec pogosto ne vidi, čeprav brez njih dogodek ne bi mogel zaživeti.

Ganljiva je bila tudi zgodba o vključevanju lokalnega okolja. Uporabili so kostume, scenske elemente in znanje, ki so že živeli v kulturnem sistemu Verone. V slovesnosti so sodelovali lokalni ustvarjalci, študenti, plesne šole in prostovoljci. Med njimi je bil tudi več kot 85 let star prostovoljec, ki je sodeloval že pri zimskih olimpijskih igrah v Cortini v petdesetih letih in se je želel še enkrat vrniti. Takšne zgodbe dajo velikemu spektaklu človeški obraz.

Ob koncu predstavitve je Martella spregovoril še o dediščini. Dogodki takšnega obsega ne smejo izginiti v trenutku, ko ugasnejo luči in se izteče televizijski prenos. Njihova vrednost je v tem, da pustijo sled v prostoru, skupnosti in spominu, in prav kot poklon temu je v slovesnost vključil tudi majhen oseben detajl, fotografijo svoje babice. Skoraj neopazen trenutek, ki pa pove več kot tisoč reflektorjev: da lahko tudi najbolj intimni spomini najdejo svoje mesto na največjih odrih. Zaključna slovesnost Milano Cortina 2026 je pokazala, da pravi spektakel ni nujno največji, najglasnejši ali najdražji. Najmočnejši je takrat, ko zna poslušati prostor, spoštovati zgodovino, vključiti ljudi in iz omejitev ustvariti pomen, ki ostane.

Avtorica: Nina Brauc