V predavalnico sem prišla z občutkom, da vem, kaj lahko pričakujem. Nekaj o čustveni inteligenci, morda kakšen praktičen napotek, kako bolje reagirati v stresnih situacijah. Odhajala pa sem z nekoliko drugačnim občutkom. Kot da sem bila eno uro in pol tiho opazovana in hkrati razkrita.

Urška Gerbajs je začela preprosto. S primerom s ceste. Tistim, ki ga vsi poznamo. Gneča, hitenje in notranji monolog, ki hitro postane obtoževanje, največkat drugih. In prav tam, v teh vsakodnevnih trenutkih, se pokaže nekaj zelo iskrenega. Kako čustveno zreli v resnici smo.

To me je zadelo. Ne zato, ker bi bilo novo, ampak ker je bilo preveč znano.

Kaj sploh pomeni biti odrasel? Ne star, ne zaposlen, ne z vsemi »kljukicami«, ki jih družba rada pripisuje odraslosti, ampak zares odrasel.

Odgovori v prostoru so se hitro začeli vrteti okoli ene besede. Odgovornost. Odgovornost za svoje besede, svoje odločitve in svoje reakcije. Predvsem pa za to, kako se vedemo, ko stvari niso idealne.

In prav tukaj se začne rahlo nelagodje. Ker odraslost očitno ni nekaj, kar enkrat dosežeš.

Ena izmed vaj me je presenetila v svoji preprostosti. Pomislili smo na zadnjih 24 ur in zapisali čustva, ki smo jih doživeli. Na prvi pogled enostavno. V praksi pa presenetljivo težko. Koliko čustev sploh znamo poimenovati? Koliko jih zares zaznamo?

Ugotovitev, da se večino časa sploh ne zavedamo, kaj se z nami dogaja, je bila rahlo neprijetna. A hkrati osvobajajoča. Ker če ne veš, kaj čutiš, tega tudi ne moreš spremeniti.

In tukaj čustvena inteligenca dobi zelo konkreten pomen.

Ne kot teorija, ampak kot nekaj izjemno vsakdanjega. Tisti kratek premor, preden odreagiraš. Tisti trenutek, ko se vprašaš: »Kaj se zdaj dogaja z mano?«

Morda najbolj močan del predavanja pa je bil razmislek o tem, kako hitro stvari dojemamo kot grožnjo. Kako hitro postanemo obrambni, ozkogledi in impulzivni. In kako drugačni smo, ko se počutimo varne. Bolj odprti, bolj razumevajoči in bolj odrasli.

Nenadoma so dobili smisel tudi številni vsakdanji konflikti.

Morda ne gre za to, kaj se zgodi. Ampak za to, kaj mi mislimo, da to pomeni.

In potem še ena misel, ki mi je ostala. Ko nas nekdo razjezi, to ni njegov problem. To je naš odziv.

Neprijetno? Da.
Resnično? Tudi.

Predavanje ni ponujalo hitrih rešitev. Ni obljubljalo, da bomo po njem mirni, uravnovešeni in vedno racionalni. Ponudilo pa je nekaj drugega. Nekaj bolj dragocenega.

Zavedanje, da imamo izbiro.

Da lahko med dražljajem in reakcijo ustvarimo prostor. Da lahko prevzamemo odgovornost. In da odraslost ni nekaj, kar enkrat dosežeš, ampak nekaj, kar ves čas vadiš.

Ko sem odhajala, nisem imela občutka, da sem dobila odgovore. Bolj občutek, da sem dobila prava vprašanja.

In morda je to največ, kar lahko takšno predavanje ponudi.

Avtorica besedila: Nina Brauc