Kako se danes spominjate svojih študijskih let na Ekonomski fakulteti in kateri trenutki so bili ključni na vaši poti do današnje vloge?

Na študijska leta imam zelo lepe spomine. To je bilo obdobje odkrivanja novega, tako na strokovnem kot tudi osebnem področju. Študij na Ekonomski fakulteti mi je dal široko teoretično osnovo, predvsem pa veliko uporabnega znanja, ki sem ga kasneje lahko prenesel v poslovno okolje.

Pomemben del teh let so bili tudi ljudje. Z nekaterimi kolegi in profesorji sem ohranil stike še danes. Posebej bi izpostavil profesorja Dušana Mramorja, ki je bil moj mentor pri diplomi in mi je zelo pomagal pri odhodu na izmenjavo v ZDA. V 90. letih študij v tujini še ni bil nekaj samoumevnega, zato sem mu še danes hvaležen za podporo in spodbudo. 

Prav možnost mednarodne izmenjave je bila ena ključnih prelomnic v mojem življenju. Že sama odločitev za študij ekonomije je bila zelo pomembna, saj so me že v srednji šoli zanimali finance, bančništvo in svet številk. Nadaljevanje študija v tujini pa mi je odprlo povsem nove perspektive. V ZDA sem skupaj s študijem in prvo zaposlitvijo preživel približno pet let, kar me je močno oblikovalo tako strokovno kot osebnostno.

Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem svojo kariero nadaljeval v NLB, kjer sem v enajstih letih prehodil pot od analitika do člana uprave. Veliko sem se učil skozi različna področja dela, od upravljanja tveganj in finančnih trgov do korporativnega upravljanja skupine. Kasneje sem podobne izkušnje nadgrajeval še v Zavarovalnici Triglav, Gorenjski banki in danes v Savi Re.

Če pogledam nazaj, so bile ključne predvsem pripravljenost na učenje, radovednost in odprtost za nove izzive.

Na Indiana University ste prvič odšli že med dodiplomskim študijem na Ekonomski fakulteti, ko ste tam preživeli en semester na izmenjavi, kasneje pa ste se na isto univerzo vrnili še kot študent programa MBA . Kako vas je ta izkušnja oblikovala, tako strokovno kot osebno, in katere načine razmišljanja ali dela ste prenesli v svoje okolje? 

Študij na Indiana University je bil res odlična izkušnja. Na EF sem dobil zelo dobro teoretično osnovo, že med enosemestrsko izmenjavo v času dodiplomskega študija v ZDA pa sem prvič spoznal drugačen način študija in dela. Prav ta izkušnja me je prepričala, da sem se kasneje leta 1998 odločil za vrnitev na Indiana University še kot študent programa MBA. Želel sem si nadgraditi znanje v bolj praktično usmerjenem okolju in se še bolj poglobiti v področje financ in investicijskega bančništva.

Študij MBA je bil precej drugačen od študija, ki sem ga poznal do takrat. Velik poudarek je bil na reševanju resničnih poslovnih primerov, skupinskem delu in sodelovanju z gospodarstvom. Veliko dela je potekalo v skupinah, hkrati pa so bili moji sošolci iz različnih držav, zato si se hitro naučil sodelovati z ljudmi z različnimi pogledi in načini razmišljanja. 

Del študija MBA sem preživel tudi v Singapurju, kar je bila spet povsem drugačna izkušnja. Način študija je bil nekoliko bližje evropskemu oziroma slovenskemu modelu, z več poudarka na akademskem in teoretičnem znanju.

Zanimiv mi je bil predvsem vpogled v azijsko poslovno okolje. Singapur je močno povezan s širšo azijsko regijo in Kitajsko, kjer so poslovni pristopi pogosto precej drugačni od evropskih ali ameriških. Takšne izkušnje ti precej razširijo pogled na svet.

V tem petletnem obdobju sem poleg študija dobil tudi prve resne delovne izkušnje. Že med študijem MBA sem obiskoval investicijske banke v New Yorku in opravljal prakso, kar mi je kasneje odprlo vrata do zaposlitve v UBS Investment Bank v ZDA. Takrat sem se tudi prvič srečal s področji, kot sta vedenjska ekonomija in kritično razmišljanje, ki me zanimata še danes.

Večkrat ste bili član uprave različnih podjetij. Kako bi opisali bistvo te vloge?

Velikokrat ljudje mislijo, da je vloga uprave predvsem v »komandiranju«, vendar so ti časi mimo. Danes je bistvo vodstvene funkcije predvsem delo z ljudmi.

Zame je pomembno, da imam okoli sebe odlične sodelavce, ki na svojih področjih vedo več od mene. Naloga vodje je, da jim pomaga, jih usmerja, podpira pri razvoju in ustvarja okolje, v katerem lahko dobro delajo. Velik poudarek je tudi na kulturi podjetja in na tem, da znaš povezovati različne deležnike, zaposlene, poslovne partnerje, regulatorje, nadzorne svete in širšo javnost.

Seveda pa ima uprava pomembno vlogo tudi pri postavljanju strategije. Potrebno je razmišljati dolgoročno, prepoznavati spremembe v okolju in znati organizacijo usmerjati v pravo smer.

Katere vrednote vas vodijo pri sprejemanju zahtevnih odločitev?

Pri sprejemanju odločitev je zame ključno, da si najprej dobro informiran. Odločanje je proces. Treba je zbrati čim več informacij, poslušati sodelavce, razumeti širše okolje in si vzeti čas za razmislek.

Pomembno je tudi, da znaš izzvati samega sebe in svoje prve zaključke. Hitre odločitve so včasih nujne, vendar je dobro, da se človek še enkrat vpraša, ali je pogledal problem iz vseh zornih kotov.

Ko pa je odločitev enkrat sprejeta, moraš za njo stati. Popolnih informacij in popolnih okoliščin skoraj nikoli ni, zato je pomembno predvsem to, da si pošten do sebe, da si naredil »domačo nalogo« in da odločitve sprejemaš odgovorno.

Vaše delo prinaša veliko odgovornosti. Kako se spopadate s pritiskom in kako zavestno ohranjate ravnotežje med delom in prostim časom?

Na začetku kariere je povsem normalno, da človek veliko dela in vlaga ogromno energije v učenje. Tudi sam sem v obdobju študija in prvih zaposlitev delal zelo intenzivno.

Sčasoma pa ugotoviš, da brez kakovostnega prostega časa tudi delo dolgoročno ne more biti uspešno. Pomembno je, da človek pozna samega sebe in zna prepoznati, kaj ga res napolni z energijo.

Zame je pomembno, da prosti čas ni le »odklop«, ampak da ga namenim stvarem, ki mi nekaj pomenijo, pohodom v hribe, športu, branju ali razmišljanju. Prav med hojo v hribe pogosto dobim tudi najboljše ideje.

Na koncu gre predvsem za ravnotežje, dobro organizacijo in zavedanje, da osebna rast ni pomembna samo v službi, ampak tudi zunaj nje.

Za konec nekoliko bolj osebno. Če bi lahko imeli večerjo z eno osebo iz kateregakoli časa, zgodovinsko, sodobno ali fikcijsko, koga bi izbrali in zakaj? Kaj bi to osebo vprašali?

To je vprašanje, ki ga pogosto dobim, ampak z leti vedno bolj ugotavljam, da svet ni črno bel. Tudi ljudje niso. Pogosto občudujemo posameznike, ki jih v resnici sploh ne poznamo, hkrati pa nas lahko kdo povsem nepričakovano pozitivno preseneti.

Zato danes težje izpostavim samo eno osebo. Bolj kot posamezniki se mi zdijo pomembne vrednote in lastnosti, ki jih ljudje imajo. Pri ljudeh najbolj cenim razgledanost, iskrenost, ponižnost, zanesljivost in nebahavost.

Mislim tudi, da se lahko od skoraj vsakega človeka nekaj naučiš, če si le dovolj odprt za to. Tudi pri sodelavcih je pomembno, da znaš prepoznati njihove kvalitete in jih spodbuditi, da jih razvijejo. Na koncu so prav odnosi in način, kako delaš z ljudmi, pogosto pomembnejši od samih nazivov ali funkcij.