Alumni zgodba: Nejc Perme
Alumni zgodba: Nejc Perme
Nejc Perme je svojo študijsko pot na Ekonomski fakulteti začel brez jasne predstave, kam ga bo vodila. Danes dela na Banki Slovenije, kjer se ukvarja z analizo inflacije v evroobmočju. Ključno vlogo pri njegovi poti so odigrali predmeti, ki so ga postopno usmerili v raziskovalni del ekonomije, ter vztrajnost, s katero je razvijal svoje analitične sposobnosti. Že med študijem je izstopal z izjemnimi rezultati, za kar je prejel svečano listino Univerze v Ljubljani za najboljše študijske dosežke. Njegova zgodba kaže, kako lahko radovednost, disciplina in odprtost za nove interese vodijo do zelo jasne strokovne usmeritve.
Ko analitika najde svoj ritem
Začniva na začetku – kaj te je pritegnilo k študiju na Ekonomski fakulteti?
Če sem iskren, je bila odločitev precej spontana. V srednji šoli me je zanimalo veliko različnih področij, od naravoslovja do družboslovja, zato nisem imel jasne preference. Ekonomija se mi je zdela dobra kombinacija obojega, saj združuje razumevanje družbe in uporabo kvantitativnih metod.
Pomembno vlogo je imelo tudi to, da študij ponuja širok nabor možnosti. Vedel sem, da bom lahko svojo smer našel sproti. In res se je izkazalo, da je bila to prava odločitev.
Kdaj si ugotovil, da te bolj kot poslovni svet zanima raziskovalni vidik ekonomije?
Na začetku sem razmišljal predvsem o karieri na področju korporativnih financ, tudi prek študentskega dela. Ključen preobrat pa se je zgodil v drugem letniku pri predmetih, kot so makroekonomija, ekonometrija in mednarodna ekonomika, kjer sem začel odkrivati meni dotlej manj znan analitični in raziskovalni vidik ekonomije.
Zelo me je pritegnilo tudi branje raziskovalnih člankov, njihovo razumevanje in interpretacija rezultatov. Takrat sem spoznal, da mi analitično razmišljanje in modeliranje ekonomskih pojavov zelo ustrezata, kar me je postopno usmerilo tudi pri nadaljnjih študijskih in kariernih odločitvah.
Dodiplomski študij si zaključil z izjemnim povprečjem 9,89 in prejel svečano listino za najboljše študijske dosežke. Kaj je bil tvoj pristop k študiju?
Ne bi rekel, da gre za kakšno posebno skrivnost. Ključno je bilo to, da sem študiju posvetil veliko časa in da mi je bil vedno prioriteta.
Bil sem precej osredotočen in nisem imel veliko aktivnosti izven študija, zato sem lahko večino energije usmeril v učenje. Pomembno pa je bilo tudi, da sem imel jasno motivacijo. Vedel sem, da želim priti do zahtevnejših analitičnih nalog in dela v instituciji, kot je Banka Slovenije.
Ob tem sem se trudil pridobiti tudi nekaj praktičnih izkušenj, saj se mi zdi kombinacija znanja in prakse zelo pomembna.
Tvoje diplomsko delo je obravnavalo Okunov zakon za Slovenijo. Kaj si ugotovil?
Za pisanje diplomskega dela sem se odločil, čeprav na UPEŠ smeri to ni obvezno, saj sem vedno rad analiziral določeno področje in ga potem poskušal smiselno predstaviti.
V okviru diplomskega dela sem raziskoval obstoj Okunovega zakona, tj. statistične povezave med gospodarsko rastjo in brezposelnostjo, za Slovenijo. Ugotovil sem, da ta povezava obstaja in je statistično značilna, saj je višja gospodarska rast povezana z nižjo brezposelnostjo.
Zanimivo pa je bilo tudi to, da se ta odnos skozi čas spreminja, zlasti v obdobjih kriz. Takrat postanejo pomembnejši tudi časovni zamiki, saj se učinki ne pokažejo takoj.
Na magistrski ravni si raziskoval transmisijo monetarne politike v evroobmočju, pri čemer si temo razvijal tudi v sodelovanju z Banko Slovenije. Kako se je raziskovanje poglobilo in v čem se je razlikovalo od dodiplomskega?
Magistrski študij je bil s predmeti kot sta Makroekonomija 3 in Ekonometrija 2, ki ju izvajata prof. dr. Sašo Polanec in prof. dr. Igor Masten, precej bolj kvantitativen in metodološko zahteven, vendar s tem bolj izpopolnjujoč. Imel sem občutek, kot da sem na povsem drugem študiju, saj je bil poudarek na statističnem in strukturnem modeliranju precej večji.
Magistrsko delo se je od diplomskega zagotovo razlikovalo po metodološki in vsebinski zahtevnosti, pa tudi strokovni podpori, ki sem jo tokrat prejemal še s strani zdajšnjih sodelavcev na Banki Slovenije. V njem sem se ukvarjal z vprašanjem, kateri strukturni dejavniki prispevajo k razlikam v učinkih enotne monetarne politike med državami članicami evroobmočja. Enotna monetarna politika pomeni, da Evropska centralna banka določa skupne ukrepe, kot so obrestne mere, za vse države evroobmočja, kljub temu da so njihova gospodarstva med seboj različna.
V ta namen sem med drugim analiziral vlogo strukture gospodarstva preko razmerja med storitvenimi in predelovalnimi dejavnostmi, pa tudi značilnosti finančnega sistema, kot sta delež variabilnih posojil in koncentracija bančnega sektorja. Za pomemben dejavnik se je sicer izkazal tudi delež likvidnostno omejenih gospodinjstev.
Ti dejavniki namreč vplivajo na to, kako močno se posamezno gospodarstvo odzove na spremembe obrestnih mer. Na primer, v gospodarstvih z večjim deležem variabilnih posojil ukrepi monetarne politike hitreje vplivajo na obnašanje gospodinjstev in podjetij, medtem ko je transmisija v bolj storitveno usmerjenih gospodarstvih počasnejša. Podobno so gospodinjstva z omejenimi finančnimi sredstvi bolj občutljiva na spremembe v stroških financiranja, kar lahko dodatno okrepi vpliv monetarne politike.
Zakaj te je pritegnilo delo na Banki Slovenije?
Banka Slovenije me je zanimala že med študijem, predvsem zaradi povezave med makroekonomijo in monetarno politiko. To je področje, kjer se teorija neposredno povezuje z realnimi odločitvami, ki vplivajo na gospodarstvo. Poleg tega me je pritegnil raziskovalni vidik dela, možnost, da analiziraš podatke, pripravljaš analize in sodeluješ pri oblikovanju ekonomskih politik.
Prejel si kadrovsko štipendijo Banke Slovenije in svojo pot tam začel z enomesečno prakso. Kako se spominjaš prve izkušnje z institucijo? Kaj te je takrat najbolj presenetilo?
Prva izkušnja je bila zelo pozitivna in hkrati precej intenzivna. Že na začetku sem dobil konkretno raziskovalno nalogo, ki se je kasneje razvila v magistrsko delo. Tako sem se hitro poglobil v področje monetarne politike, hkrati pa obravnaval tematiko, ki je v literaturi postala aktualna šele v zadnjem času. Ta izkušnja mi je omogočila, da sem magistrski študij verjetno zaključil hitreje, kot bi ga sicer.
Presenetilo me je predvsem to, kako zelo je delo podobno tistemu, kar počneš na fakulteti, le da je vse skupaj bolj aplikativno in usmerjeno v konkretne odločitve. Velik poudarek je na pisanju, analizi in argumentaciji, kar zahteva tudi dobro razumevanje širšega ekonomskega konteksta.
Zelo močan vtis name ni naredilo le delovno okolje, temveč že sam vstop v institucijo. Varnostni sistem z dvojnimi vrati, kjer se najprej zapre ena stran in šele nato odpre druga, daje občutek, da vstopaš v zelo zaščiten in pomemben prostor, kar jasno odraža resnost vloge, ki jo ima institucija. Ta prvi stik se nato lepo nadgradi z notranjim okoljem, kjer so ljudje izjemno motivirani, strokovni in pripravljeni deliti znanje. Hitro dobiš občutek, da si del institucije, ki ima pomembno vlogo v gospodarstvu, kar je tudi dodatna motivacija za delo.
Kako danes poteka tvoje delo?
Trenutno se ukvarjam predvsem z analizo inflacije v evroobmočju. To pomeni spremljanje aktualnih podatkov, pripravo analiz in poročil ter podporo pri odločanju o monetarni politiki.
Velik del dela predstavlja pisanje, tako internih analiz kot tudi prispevkov za publikacije. Poleg tega pa je pomemben tudi raziskovalni del, kjer lahko razvijaš lastne ideje in prispevaš k širšemu razumevanju ekonomskih pojavov.
Delovno okolje je zelo spodbudno. Sodelavci so visoko motivirani in pripravljeni deliti znanje, kar dodatno prispeva k strokovni rasti.
Kako vidiš svojo prihodnost?
V prihodnosti si želim predvsem poglobiti strokovno znanje. Ne vidim se nujno v vodstvenih vlogah, temveč predvsem kot strokovnjak, ki prispeva kakovostne analize in pomaga pri razumevanju ekonomskih procesov. Pomembno mi je, da delo ostane intelektualni izziv in da se lahko stalno razvijam.
Za konec, o kateri temi bi lahko govoril 40 minut brez premora?
Verjetno o inflaciji, saj je to področje, s katerim se trenutno vsakodnevno ukvarjam.
Po drugi strani pa tudi o glasbi, ki je moja velika strast že od mladih let. Glasbeno izobraževanje me spremlja že od osnovne šole, kjer sem več let igral klavir in orgle, sedaj pa stik z glasbo poleg vsakdanjega poslušanja ohranjam tudi prek petja v pevskem zboru. Zanimivo je, da najpogosteje poslušam hip hop, čeprav bi marsikdo glede na mojo pot morda pričakoval predvsem klasično glasbo.
V resnici pa se mi zdi, da imata analitika in glasba več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Obe zahtevata občutek za strukturo, prepoznavanje vzorcev in sposobnost, da iz množice informacij ustvariš smiselno celoto. Prav ta kombinacija analitičnosti in kreativnosti me spremlja skozi mojo celotno pot.