Pri 14 letih si se odselila od doma in zaživela samostojno v Ljubljani. Kaj te je to obdobje naučilo?

Zelo hitro sem odrasla. Ko si pri štirinajstih letih sam v velikem mestu, brez vsakodnevne prisotnosti staršev, se naučiš, da si odgovoren zase. Dijaški dom ti sicer nudi okvir, a vsakodnevne odločitve so tvoje. Kako boš organiziral čas, s kom se boš družil, kako se boš znašel.

To obdobje me je naučilo samostojnosti, odgovornosti in prilagodljivosti. Spoznala sem, da je svet velik in raznolik ter da moraš v njem znati manevrirati. Ta zgodnja izkušnja mi je dala notranjo trdnost, ki me spremlja še danes, tako v osebnem kot v poslovnem življenju.

Po izobrazbi si elektrotehnica. Kako je prišlo do te odločitve?

Moja prvotna želja je bila postati veterinarka. A že v srednji šoli sem ugotovila, da to ni pot, po kateri bi želela hoditi vse življenje. Ob vpisu na fakulteto nisem imela dovolj točk za ekonomijo, zato sem se nekoliko nepričakovano znašla na Fakulteti za elektrotehniko.

Sprva je bila to kompromisna odločitev, a se je izkazala za pravo. Elektrotehnika me je naučila logičnega razmišljanja, sistematičnosti in inženirskega pristopa k reševanju problemov. Profesorji niso delali razlik med študenti in študentkami, čeprav smo bile ženske v manjšini. Pričakovali so znanje in angažiranost. Ta zahtevnost me je oblikovala in mi dala samozavest, da se lahko lotim tudi najzahtevnejših izzivov.

Danes že 13 let delaš v istem podjetju. Kaj vidiš kot prednost takšne karierne poti?

Zvestoba podjetju mi je omogočila globoko razumevanje sistema. V trinajstih letih sem zamenjala več vlog, od asistentke v kakovosti do odgovorne za sistem kakovosti dobaviteljev na segmentni ravni. Spoznala sem proizvodnjo, procese, ljudi in kulturo podjetja.

Če pogosto menjaš okolje, pridobiš širino. Če ostaneš, pa lahko dosežeš globino. Sama cenim to, da lahko danes na podlagi izkušenj preteklih ciklov soustvarjam izboljšave. Podjetje poznam od znotraj, razumem njegove izzive in potenciale. To mi omogoča, da prispevam bolj strateško.

Odločila si se še za študij na Ekonomski fakulteti, smer Poslovodenje in organizacija. Zakaj?

Ko sem začela sodelovati z dobavitelji in poslovnimi partnerji, sem ugotovila, da mi manjka širše razumevanje poslovnega sveta. Tehnično znanje sem imela, nisem pa se vedno počutila samozavestno v razpravah o ekonomiji, trgu ali strategiji.

Študij na Ekonomski fakulteti mi je dal širino. Program Poslovodenje in organizacija pokriva celoten spekter delovanja podjetja, od marketinga in financ do organizacije in vodenja. To znanje mi je omogočilo, da danes bolje razumem kontekst, v katerem delujem, ter samozavestneje nastopam v poslovnih odnosih. Tehnika mi daje strukturo, ekonomija pa perspektivo.

Kako se v tvojem delu prepletata elektrotehniško in ekonomsko znanje?

V kakovosti dobaviteljev gre za natančno razumevanje tehničnih zahtev, standardov in procesov. To je moja inženirska osnova. Hkrati pa moraš razumeti poslovne odnose, pogajanja, stroške, tveganja in dolgoročne učinke odločitev.

Standardi kakovosti določajo zahteve, mi pa jih prevajamo v konkretne procese in orodja. Pri izbiri dobaviteljev ne tehtamo le cene ali kakovosti, temveč celoten odnos, razvojni potencial in zanesljivost. Gre za nenehno iskanje ravnotežja. Prav kombinacija tehničnega znanja in poslovne širine mi omogoča, da razumem obe plati in povezujem dele v smiselno celoto.

Kaj je ena stvar pri zagotavljanju kakovosti oziroma delu z dobavitelji, ki je večina ljudi ne pozna oziroma jo pogosto podcenjuje, pa je v resnici ključna?

Veliko ljudi misli, da je kakovost predvsem kontrola in iskanje napak. V resnici pa je bistvo kakovosti preventiva. Največja vrednost našega dela je v tem, da napake preprečimo, še preden se zgodijo.

Pri dobaviteljih to pomeni jasno postavljena pričakovanja, natančno definirane zahteve in odprto komunikacijo že na začetku sodelovanja. Če procesi niso jasno zapisani in razumljeni, se težave slej ko prej pokažejo, pogosto takrat, ko je že prepozno in so posledice dražje.

Druga stvar, ki jo ljudje pogosto podcenjujejo, je odnos. Standardi so zahteve, procesi so okvir, a sodelovanje med ljudmi je tisto, kar v kriznih trenutkih naredi razliko. Ko pride do neskladnosti, ne rešujemo le tehničnega problema, temveč gradimo zaupanje. In prav to zaupanje omogoča dolgoročno kakovost.

Kakovost ni birokracija. Je sistematično grajenje stabilnosti, odgovornosti in partnerstva.

Pred kratkim si prevzela vlogo vodje in predsednice športnega društva v podjetju. Kakšen je tvoj pristop k vodenju?

Verjamem v avtonomijo in odgovornost. Ljudem želim dati jasen cilj in podporo, ne pa diktirati poti do njega. Sama sem v mladosti zelo cenila, ko sem imela prostor za rast, in to želim omogočiti tudi drugim.

Moja vloga v kakovosti me je naučila strukture, šport pa mi daje energijo in ravnotežje. Vodenje športnega društva razumem kot priložnost, da zaposlenim omogočimo dobrobit in povezanost. Zadovoljni in zdravi ljudje ustvarjajo boljše rezultate. To je naložba, ki se vrača.

Borilne veščine in šport imajo pomembno mesto v tvojem življenju. Kako vplivajo nate?

Borilne veščine so me naučile situacijskega zavedanja, discipline in prisotnosti v trenutku. Ko treniraš, moraš biti osredotočen, opazovati, razumeti širšo sliko in reagirati premišljeno. To so veščine, ki jih vsakodnevno uporabljam tudi pri delu.

Šport mi daje pretočnost in ravnotežje. Ker večino dneva sedim za računalnikom, potrebujem gibanje. Hkrati pa me uči, da energijo zavestno usmerjam in jo sproščam na zdrav način.

Če bi imela še eno uro dodatno v dnevu, kako bi jo izkoristila?

Ne bi je namenila še eni aktivnosti ali novemu projektu. Namenila bi jo tišini. Branju knjig, prižgani sveči in času sama s seboj.

Veliko ustvarjam, veliko delam in veliko se gibam. Prav zato vem, da je mir tisti, ki ga včasih najmanj negujemo. Naučiti se sedeti v tišini brez potrebe po nenehni produktivnosti je zame naslednji korak osebne rasti. Verjamem, da prav iz takšnih trenutkov pridejo najbolj čiste ideje in najbolj iskrene odločitve.